Mami mi je, ko sem psišla domov povedala najhujšo novico v življenju... Enej nas je zapustil. In še huje, me je zapustil še preden bi se imela najina ljubezen priložnost razvit.
Svet se mi je zrušil. Nenadoma nisem več videla smisla v tem, da sploh živim. Vedela sem, da bo grozno, ko se bo zares zgodilo. A nisem pričakovala, da bo tako.
Mami me je želela potolažiti vendar sem si ji izmuznila in se zaprla v sobo. Celo noč sem prebedela in se utapljala v lastni žalosti. Solze so premočile celo posteljo. Mislila sem, da bom od joka še jaz umrla. To mogoče niti ne bi bilo slabo sem pomislila. V čem tako ali tako smisel mojega življenja brez njega. Ko se do kosila naslednji dan še kar nisem prikazala iz sobe je moje starše počasi začenjalo skrbeti. Ni mi bilo podobno, da nisem želela jesti. Vedno sem imela hrano zelo rada in sem z veseljem jedla. Toda tokrat mi ni teknilo prav nič. Moji starši so vedeli, da bo to samo faza, vendar so se zmotili, po enem tednu skrivanja v svoji sobi in jokanja še kar nisem želela jesti. No takrat pa jih je začelo skrbeti. Iz sobe sem komaj prišla pa še to le za na stranišče in, da sem šla po vodo. Videlo se mi je že, da nisem ničesar pojedla in od joka sem bila že čisto izmučena. V tem tednu sem komaj, da zaprla oči.Toda šele, ko je postalo moje starše strah zame sem tudi sama to opazila. V vseh teh dneh nisem niti čutila lakote. Zdaj pa mi je po tednu dni spet zakrulilo v želodcu. Moji starši so bili olajšani in nemudoma so mi prinesli kosilo. Poskusila sem jesti a se mi je hrana upirala. Ko sem v usta spravila grižljaj se mi je želodec kar obrnil in nemudoma sem izbruhala.
Takrat so se moji starši odločili, da je dovolj tega in, da bom jedla pa tudi, če je to zadnja stvar, ki jo bosta videla. Kljub mojemu zagotavljanju, da bom uredu in, da je le faza se nista ustavila.
Ko nisem mogla prebaviti nasilo pojedene hrane, sta pripeljala Emo, da bi še ona poskusila in me prepričala naj vendar jem.
Takrat žal še nista opazila lažje oblike anoreksije za katero sem od žalosti zbolela.
Po tem, ko je moje telo zavrnilo vso hrano sta odnehala in imela namen jutri poskusiti ponovno. Toda, ko sem se zjutraj zbudila sem bila tako slabotna, da sploh nisem mogla vstati iz postelje. To noč sem po dolgem času spet spala, saj je bilo moje telo tako izmučeno, da drugače ni šlo.
Torej, ko se zjutraj nisem mogla dvigniti iz postelje sta starša posumila, da je nekaj hudo narobe. O dpeljala sta me v bližnjo bolnico. Tam so me sprejeli in me dali na oddelek za prehranske motnje, čeprav sama nisem še verjela, da sem zbolela.