Ravnateljeva pisarna je bil svetel, kvadraten prostor. V kotu je bila delovna miza v obliki črke L. Na sredini prostora je bila miza za sestanke, ki je bila okrogla in okoli nje je bilo veliko udobnih stolov.
''Dober dan. Radi bi se vpisali v to šolo.''
''Dober dan. Seveda se lahko vpišete. Izvolite obrazce. Izpolnite jih.''
Na list, ki je zaradi barve iz tiskalnika dišal po kokicah, smo morali napisati svoje ime in priimek, EMŠO, davčno številko, državljanstvo, datum rojstva in podpis. Nisem si mislil, da v Sloveniji potrebujejo toliko podatkov za vpis v šolo.
Ko smo vse podpisali nam je ravnatelj naročil, naj se odpravimo v razred. Morali smo v matematično učilnico. Bila je prostorna. Na vseh stenah so bili zanimivi plakati. Na desni strani smo zagledali dolg pult, nad katerim so bile omare s kupi učbenikov. Na sprednji steni je bila bela tabla in velik ekran za predvajanje videoposnetkov. Velike mize so bile postavljene »v otoke«. Tam so sedeli učenci, ki so se ravno učili računanja z racionalnimi števili.
''Pozdravljeni,'' nas je pozdravila učiteljica. Izgledala je prijazno. Imela je dolge skodrane lase in dobrodušen nasmeh. Predstavili smo se. Posedli smo se na stole enega izmed »otokov«.
''Jaz pa sem učiteljica Kara.''
Sedeli smo zraven dekleta, ki nas je grdo pogledala. Njene oči, ki so bile povsem črne, niso pripomogle k prijaznejšemu pogledu. Vsi so stremeli v nas, kot da smo padli z Lune.
''Vrnimo se k snovi. Se boste že potem spoznali. Prosim, Ina, daj vsakemu en list in pisalo.''
Punca, ki je sedela zraven nas, je iz mape vzela štiri liste. Bili so karirasti. Učiteljica nam je narekovala snov, ki smo si jo morali zapisati. Imeli smo srečo, da smo se, ko smo bili še na Švedskem že naučili računanja z racionalnimi števili. Naložila nam je račune, ki smo jih morali rešiti. Kmalu je napočil konec ure. Na poti v geografsko učilnico v zgornjem nadstropju so nas sošolci zasuli z vprašanji. Posodili so nam pisala in ponudili, da nam razkažejo šolo. Ko smo prišli v učilnico, ki je bila veliko manjša od prejšnje in je imela več plutovinastih tabel ter zemljevidov, smo se usedli na prazna mesta. Prišla je učiteljica, ki je izgledala natanko tako kot prejšnja.
''Dober dan učenci. O, vidim, da imamo nekaj novincev. Kako ja pa vam ime?'' je zdrdrala.
''Zakaj pa nas to sprašuje, če je ista učiteljica kot prej?'' je Ann vprašala enega izmed fantov, ki je sedel zraven nas.
''Samo telo ima isto, dušo pa drugo,'' je zašepetal v odgovor.
Učili smo se o podnebju Južne Amerike.
Po pouku smo odšli na avtobus v Maribor. Tam smo si kupili nekaj za pod zob in odšli v park. Usedli smo se na klop.
''Mislim, da bi si morali poiskati prenočišče v Jarenini,'' je rekel Ahil. ''Tako bi lahko ponoči raziskovali šolo. In bi hitreje prišli do meča.''
''Ampak kje bi si našli prenočišče?'' je vprašal Ind.
''Lahko bi nam pričaral hišo. Nisem se zaman pred odhodom učil uroka za izdelovanje nepremičnin,'' sem rekel.
Odločili smo se da se kar takoj odpravimo nazaj v Jarenino. Ann, ki je bila hči Rine, poosebitve premikanja, potovanja in teleportacije, nas je teleportirala nazaj. Pristali smo sredi polja. Odločili smo se, da je najboljše, če kar tukaj postavimo hišo in jo spremenimo v nevidno. Izrekel sem uroka in vstopili smo v ogromno vilo, ki smo jo lahko videli in se je dotaknili samo mi. V njej je bilo pet kopalnic in štirinajst spalnic, kuhinja je bila polna zalog hrane, po tleh so bile perzijske preproge, postelje so bile visoke, z vodnimi jogiji. Odložili smo potrebščine, ki smo jih dobili v šoli. Pripravili smo si večerjo. Posedli smo se za mizo, jedli rezance s kitajsko omako in klepetali o današnjem dnevu ter o načrtih za jutri.
Tukaj je bilo še poletje in sonce je dolgo ostalo na nebu, vendar smo se kljub temu zgodaj utrujeni odpravili v posteljo.