Zbudila sem se sama v hiši. Zdelo se mi je čudno, a ko sem prišla v kuhinjo sem vedela, zakaj. Bila je prazna. Tina, temačna. Zavese so bile zavrnjene, luči ugasnjene, slišal se je grom. Kje je Alex? Zaslišala sem Alexov glas. Odprla sem vrata. Kaplje, veter, strele, grom. Sredi plaže je stal Alex. Z nečem v roki. Notri je šel proti hiši, a ga je zadelo. Veter je palico zabrisal močno v njegovo nogo. Sledil je padec. Stekla sem do njega. Vedela sem, da je nevarno. Pa sem še vseeno šla.
"Alex!" Samo pogledal me je. Na tleh poleg njega je bila ogrlica. Ogrlica od njega, ko sva se zaljubila. Pomogala sem mu vstati.
"Pusti jo!"
Prišla sva do hiše. Ko se je vedel in zaprl vrata, je jeza prišla na dan.
"Alex, zresni se! Ne moreš sredi nevihte biti zunaj! Lahko bi umrl!" Nisem se zadržala. Tokrat ne.
"Vem, okej. Nisem neumen. Ne bi bil zunaj..."
"In zakaj si šel?!"
"Lahko povem do konca?" Tudi on ni bil preveč dobre volje. Še njegova jeza naju je okolila. Čeprav jezna sem pomikala.
"Ne bi bil zunaj, če ne bi bilo kaj pomembnega. Ogrlica, tvoja, najina, najina začetnica ljubezni. Na mizi zunaj je bila. Hotel sem jo pobrati, pa jo je odpihnilo. Žal mi je, okej?"
Roko sem mu položila na lice. "Vem. Samo ne bi te rada izgubila."
"Ne boš me."
Poljubil me je. Iskreno, brez laži, rahlo prestrašeno, a suvereno.
_______
Zvečer, ko sem bila v svoji sobi, ko je nevihta že pojenjala, sem zaslišala, da so se vrata zaprla. Odšla sem pogledati v kuhinjo in je presenetilo. Na mizi je bil listek, na katerem je pisalo:
*i* Draga Jackie,
ne morem, ne gre. Ne morem več skrivati resnice pred tabo.
Zaslužiš si jo, in to vem. Ne bi ti smel povedati, ampak bom.
Zelo te bo pretreslo in žal mi je. Odkar se poznava, si zaupala in jaz sem lagal, ko sem rekel, da ti povem vse. Skrivnost, ki si jo najbolj zaslužiš vedeti, sem ti jo zamolčal. Vem, da bo to konec najine zveze, a če že mora biti, naj bo vsa tako, da veš resnico. Zato bo odšel. Vem, zdi se otročje, a vem, da mi ne boš odpustila. Torej, jaz in Jeffrey... brata sva. *i*
Evo nov del<33333:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes:
"Alex!" Samo pogledal me je. Na tleh poleg njega je bila ogrlica. Ogrlica od njega, ko sva se zaljubila. Pomogala sem mu vstati.
"Pusti jo!"
Prišla sva do hiše. Ko se je vedel in zaprl vrata, je jeza prišla na dan.
"Alex, zresni se! Ne moreš sredi nevihte biti zunaj! Lahko bi umrl!" Nisem se zadržala. Tokrat ne.
"Vem, okej. Nisem neumen. Ne bi bil zunaj..."
"In zakaj si šel?!"
"Lahko povem do konca?" Tudi on ni bil preveč dobre volje. Še njegova jeza naju je okolila. Čeprav jezna sem pomikala.
"Ne bi bil zunaj, če ne bi bilo kaj pomembnega. Ogrlica, tvoja, najina, najina začetnica ljubezni. Na mizi zunaj je bila. Hotel sem jo pobrati, pa jo je odpihnilo. Žal mi je, okej?"
Roko sem mu položila na lice. "Vem. Samo ne bi te rada izgubila."
"Ne boš me."
Poljubil me je. Iskreno, brez laži, rahlo prestrašeno, a suvereno.
_______
Zvečer, ko sem bila v svoji sobi, ko je nevihta že pojenjala, sem zaslišala, da so se vrata zaprla. Odšla sem pogledati v kuhinjo in je presenetilo. Na mizi je bil listek, na katerem je pisalo:
*i* Draga Jackie,
ne morem, ne gre. Ne morem več skrivati resnice pred tabo.
Zaslužiš si jo, in to vem. Ne bi ti smel povedati, ampak bom.
Zelo te bo pretreslo in žal mi je. Odkar se poznava, si zaupala in jaz sem lagal, ko sem rekel, da ti povem vse. Skrivnost, ki si jo najbolj zaslužiš vedeti, sem ti jo zamolčal. Vem, da bo to konec najine zveze, a če že mora biti, naj bo vsa tako, da veš resnico. Zato bo odšel. Vem, zdi se otročje, a vem, da mi ne boš odpustila. Torej, jaz in Jeffrey... brata sva. *i*
Evo nov del<33333:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes:
Moj odgovor:
12345678987654321
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Vprašanje
Kako ti je všeč nova rubrika Hormoni in demoni?
Zelo mi je všeč. To so teme, ki me zelo zanimajo.
(13)
Take vsebine so vedno dobrodošle. Všeč mi je.
(20)
Nič posebnega , že vse vem.
(2)



Pisalnica