Pisalnica
Ura je bila približno ena zjutraj, ko sem se vsa premočena v dežju vračala domov. Bila sem brezvolje, opupana in predvsem izčrpana. V moji glavi je odmeval glas: "o ti nesreča, zakaj vedno ti? Zakaj? Zakaj je ta svet tako krivičen?" Veke so se mi že napol zapirale, ko sem stopala po lužah.
Rečem vam, da me je minila že vsa volja do življenja.
Upala sem, da bom lahko odšla domov skupaj z mojo bestiko Lilo, pa je ostala na rojstnodnevni zabavi pri Inji, ker se med njo in Jakobom spleta neka romanca.
Med Jakobom, fantom v katerega sem bila zatreskana že od vrtca. In ona je vedela zato, pa se pred njim šopiri kot neka kokoš.
Kot kup nesreče sem se še za malo pomaknila naprej, potem pa se mi je pred očmi zavrtelo in sem vsa omotična padla po tleh.
Ko sem odprla oči sem bila nekje drugje. Nisem vedela kje.
Pred mano je bila manjša mizica, na njej nekaj papirjev. Na levi strani v sobici je bila manjša kopalnica, na desno pa vrata. Okna v sobi sploh ni bilo.
Prestrašla sem se, a ne zelo. Vstala sem iz postelje, noge so se mi tresle, bilo mi je slabo, in v glavi se mi je vrtelo.
Bala sem se da spet padem v omotico, a sem se po premisleku kljub temu odločila stopiti do vrat. S tresočo in šibko roko sem jih počasi odprla. Pred sabo sem videla dolg osvetljen hodnik, in ns koncu hodnika okno. Počasi sem s tresočim telesom stopala po hodniku. Bilo mi je slabo, vrtelo se mi je in kolena so se mi šibila. A v glavi sem imela popolen razum, zato sem vedela kaj hočem in kaj moram.
Končno sem (sicer v velikih mukah) prišla do okna. Zazrla sem se v daljavo. Videla sem le vodo, podobno jezero, in v daljavi čez jezero gozd.
Niti sanjalo se mi ni kje sem, nazadnji kar sem se spomnila sem bila v mestu. Tega kraja pa nisem poznala.
Nenadoma me je neka roka plaho zgrabila za ramo.
Od strahu sem se stresla, in se ozrla. Za mano je stala ženska, najbrž jih je imela okrog 30. Imela je olivno polt, rdečkaste lase in prijazen pogled.
"Hoj ljubica draga, si vredu?" Me je z nekoliko zaskrbljenim glasom ogovorila.
Nekaj časa sem potrebovala, da sem z tresočim glasom izjavila: "dobro sem". A seveda to nisem bila.
Kako bi lahko bila? Bila sem šibka, bolna in nisem imela pojma kje sem.
Rečem vam, da me je minila že vsa volja do življenja.
Upala sem, da bom lahko odšla domov skupaj z mojo bestiko Lilo, pa je ostala na rojstnodnevni zabavi pri Inji, ker se med njo in Jakobom spleta neka romanca.
Med Jakobom, fantom v katerega sem bila zatreskana že od vrtca. In ona je vedela zato, pa se pred njim šopiri kot neka kokoš.
Kot kup nesreče sem se še za malo pomaknila naprej, potem pa se mi je pred očmi zavrtelo in sem vsa omotična padla po tleh.
Ko sem odprla oči sem bila nekje drugje. Nisem vedela kje.
Pred mano je bila manjša mizica, na njej nekaj papirjev. Na levi strani v sobici je bila manjša kopalnica, na desno pa vrata. Okna v sobi sploh ni bilo.
Prestrašla sem se, a ne zelo. Vstala sem iz postelje, noge so se mi tresle, bilo mi je slabo, in v glavi se mi je vrtelo.
Bala sem se da spet padem v omotico, a sem se po premisleku kljub temu odločila stopiti do vrat. S tresočo in šibko roko sem jih počasi odprla. Pred sabo sem videla dolg osvetljen hodnik, in ns koncu hodnika okno. Počasi sem s tresočim telesom stopala po hodniku. Bilo mi je slabo, vrtelo se mi je in kolena so se mi šibila. A v glavi sem imela popolen razum, zato sem vedela kaj hočem in kaj moram.
Končno sem (sicer v velikih mukah) prišla do okna. Zazrla sem se v daljavo. Videla sem le vodo, podobno jezero, in v daljavi čez jezero gozd.
Niti sanjalo se mi ni kje sem, nazadnji kar sem se spomnila sem bila v mestu. Tega kraja pa nisem poznala.
Nenadoma me je neka roka plaho zgrabila za ramo.
Od strahu sem se stresla, in se ozrla. Za mano je stala ženska, najbrž jih je imela okrog 30. Imela je olivno polt, rdečkaste lase in prijazen pogled.
"Hoj ljubica draga, si vredu?" Me je z nekoliko zaskrbljenim glasom ogovorila.
Nekaj časa sem potrebovala, da sem z tresočim glasom izjavila: "dobro sem". A seveda to nisem bila.
Kako bi lahko bila? Bila sem šibka, bolna in nisem imela pojma kje sem.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Bravo! Čisti talent :heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart:
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
WAW! Res imaš velik talent in vsebina mi je zelo všeč:scream_cat::scream_cat::scream_cat::scream_cat::fingers_crossed_tone3::fingers_crossed_tone3::fingers_crossed_tone3::thumbsup:
Upam da pride kmalu nov del!!!!:clap::muscle::hand_splayed::scream_cat::kissing_closed_eyes:
Upam da pride kmalu nov del!!!!:clap::muscle::hand_splayed::scream_cat::kissing_closed_eyes:
0
HistoryGirl183
Moj odgovor:
Nina1
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Glava mi bo eksplodirala
Živijo. Sem 15 letna punca in ve vem kaj se mi dogaja. en fant iz sole, ki je leto starejsi mi ji bil zlo všeč. on je res zlo prijazen, spoštljiv ampak ma tut slabe stvari, sem pa ugotovila da mu jaz nikoli ne bom všeč in da iz tega nikoli nč ne bo, ugotovila sem pa tudi nekaj slabih lastnosti o njem, pravijo da je slab za relationship ampak kot frend je uredu, problem je ker sem se jaz nekako sprijaznila s tem in 'getala over it' ampak usakič ko ga vidim se slabo počutim. ne vem sploh zakaj, samo, stran hočem, hkrati hočem biti ob njem ampak grem stran, prav tako vedno ko sem blizu njega ali se menim z njim imam vedno ta občutek, hočem to ampak se zaprem in grem stran. Ne vem kaj se mi dogaja v glavi ampak preporsto nekaj obcutim a ne vem kaj ko ga vidim. ko smk bili na ekskurziji mi je bilo res težko, nisem bila žalostna ampak sem imela nek težek občutek in ne vem kaj naj naredim da se to ustavi.
Vprašanje
Kako vam je všeč novi Pil?
Zelo mi je všeč.
(69)
Mi je všeč.
(27)
Lahko bi bil boljši.
(27)
