V tistem trenutku sem bila zelo šokirana, nekoliko utrujena in še bolna. Zato nisem ravno poslušala kaj sta gospod in gospa govorila, ampak lahko vam povem, da so jih vsi ostali zelo dobro poslušali. Kaj naj bi bilo tu takega za izvedeti? Sem se spraševala. Nato pa je gospa začela govoriti nekaj kar me je še kako pritegnilo...
"Po več stoletjih...." je začela, "lahko med nami spet pozdravim svojo pravnukinjo!" Ko je to govorila so se ji oči čudno "bleščale". Izgledala je presrečna. Ampak seveda, takrat mi še ni bilo povsem jasno kaj misli s tem.
Nato pa je nadaljevala: "Draga moja Amelia...dolga leta te ni bilo med nami...ampak sedaj si več kot dobrodošla pri svoji pravi družini".
Nato so vsi ploskali, jaz pa sem odreagirala nekoliko čudno. Namreč iskreno, mislila sem, da se starki samo malo blede...nato pa so me začeli obkrožati ljudje, objemati in mi govoriti. V tem trenutku pa sem se nekako zavedala, da nekaj mora biti na tem...
Takrat sem sprevedela, in moja reakcija-ostala sem kot vkopana, mislila nisem na nič, samo z odprtimi usti sem gledala.
Nato je do mene stopila Claudia...."Amelia, jaz sem tvoja prava mama...." mi je tiho šepnila in me objela. Ob njej sem se vedno počutila tako varno. Imela je tak prijeten glas, tako topel objem, že od daleč se je čutilo, da je dobra oseba. Imela je res prijetno energijo.
Da ne bomo zašli. Nato sem jo pogledala, in ji rekla da hočem oditi. V meni se je namreč nabrala panika.....Nisem bila več z mislimi pri sebi, začela sem se tresti, mislila sem na svoj dom, bilo je kot bi napol spala in sanjala.
Res čudni občutki.
Sama sem tako ali drugače bila bolj mirna in tako sem takih cirkusov imela res hitro vrh glave. Preprosto je bilo vsega dovolj, nisem se bila več zmožna zavedati sama sebe. Bila sem prestrašena in obupana.
Mislim, da je to opazila tudi Claudia, saj me je prijela za roko in odpeljala po vseh lepih stopnicah in hodnikih nazaj do sobe.
Ko sva prišli v sobo, je tam že stala Hilda. Niti sanjalo se mi ni, kako je lahko Hilda prišla tako hitro gor. Claudia me je le še objela, in mi zaželela lahko noč, Hilda pa se mi je pomagala spraviti iz obleke v pižamo, nato mi je še pokrtačila lase, jaz sem si le še umila zobe. Nato pa me je pokrila, in mi povedala, da če karkoli potrebujem naj grem le na hodnik, in da bo za tretjimi vrati na levi, kjer bo še šivala. Ta njena prijaznost mi je veliko pomenila.
Nato mi je le še zaželela lahko noč, mi zagrnila zavese (razen na enem oknu, ker sem jo prosila da ne), mi ugasnila luč in zapustila sobo.
Ampak tisto noč nisem dobro spala. Kar naprej sem se zbujala, imela sem slabe občutke, bilo mi je slabo.
Nato pa sem na hodniku zaslišala nenavaden ropot, in moram reči da sem se zelo prestrašila.