Pisalnica
V tistem trenutku sem bila zelo šokirana, nekoliko utrujena in še bolna. Zato nisem ravno poslušala kaj sta gospod in gospa govorila, ampak lahko vam povem, da so jih vsi ostali zelo dobro poslušali. Kaj naj bi bilo tu takega za izvedeti? Sem se spraševala. Nato pa je gospa začela govoriti nekaj kar me je še kako pritegnilo...
"Po več stoletjih...." je začela, "lahko med nami spet pozdravim svojo pravnukinjo!" Ko je to govorila so se ji oči čudno "bleščale". Izgledala je presrečna. Ampak seveda, takrat mi še ni bilo povsem jasno kaj misli s tem.
Nato pa je nadaljevala: "Draga moja Amelia...dolga leta te ni bilo med nami...ampak sedaj si več kot dobrodošla pri svoji pravi družini".
Nato so vsi ploskali, jaz pa sem odreagirala nekoliko čudno. Namreč iskreno, mislila sem, da se starki samo malo blede...nato pa so me začeli obkrožati ljudje, objemati in mi govoriti. V tem trenutku pa sem se nekako zavedala, da nekaj mora biti na tem...
Takrat sem sprevedela, in moja reakcija-ostala sem kot vkopana, mislila nisem na nič, samo z odprtimi usti sem gledala.
Nato je do mene stopila Claudia...."Amelia, jaz sem tvoja prava mama...." mi je tiho šepnila in me objela. Ob njej sem se vedno počutila tako varno. Imela je tak prijeten glas, tako topel objem, že od daleč se je čutilo, da je dobra oseba. Imela je res prijetno energijo.
Da ne bomo zašli. Nato sem jo pogledala, in ji rekla da hočem oditi. V meni se je namreč nabrala panika.....Nisem bila več z mislimi pri sebi, začela sem se tresti, mislila sem na svoj dom, bilo je kot bi napol spala in sanjala.
Res čudni občutki.
Sama sem tako ali drugače bila bolj mirna in tako sem takih cirkusov imela res hitro vrh glave. Preprosto je bilo vsega dovolj, nisem se bila več zmožna zavedati sama sebe. Bila sem prestrašena in obupana.
Mislim, da je to opazila tudi Claudia, saj me je prijela za roko in odpeljala po vseh lepih stopnicah in hodnikih nazaj do sobe.
Ko sva prišli v sobo, je tam že stala Hilda. Niti sanjalo se mi ni, kako je lahko Hilda prišla tako hitro gor. Claudia me je le še objela, in mi zaželela lahko noč, Hilda pa se mi je pomagala spraviti iz obleke v pižamo, nato mi je še pokrtačila lase, jaz sem si le še umila zobe. Nato pa me je pokrila, in mi povedala, da če karkoli potrebujem naj grem le na hodnik, in da bo za tretjimi vrati na levi, kjer bo še šivala. Ta njena prijaznost mi je veliko pomenila.
Nato mi je le še zaželela lahko noč, mi zagrnila zavese (razen na enem oknu, ker sem jo prosila da ne), mi ugasnila luč in zapustila sobo.
Ampak tisto noč nisem dobro spala. Kar naprej sem se zbujala, imela sem slabe občutke, bilo mi je slabo.
Nato pa sem na hodniku zaslišala nenavaden ropot, in moram reči da sem se zelo prestrašila.
"Po več stoletjih...." je začela, "lahko med nami spet pozdravim svojo pravnukinjo!" Ko je to govorila so se ji oči čudno "bleščale". Izgledala je presrečna. Ampak seveda, takrat mi še ni bilo povsem jasno kaj misli s tem.
Nato pa je nadaljevala: "Draga moja Amelia...dolga leta te ni bilo med nami...ampak sedaj si več kot dobrodošla pri svoji pravi družini".
Nato so vsi ploskali, jaz pa sem odreagirala nekoliko čudno. Namreč iskreno, mislila sem, da se starki samo malo blede...nato pa so me začeli obkrožati ljudje, objemati in mi govoriti. V tem trenutku pa sem se nekako zavedala, da nekaj mora biti na tem...
Takrat sem sprevedela, in moja reakcija-ostala sem kot vkopana, mislila nisem na nič, samo z odprtimi usti sem gledala.
Nato je do mene stopila Claudia...."Amelia, jaz sem tvoja prava mama...." mi je tiho šepnila in me objela. Ob njej sem se vedno počutila tako varno. Imela je tak prijeten glas, tako topel objem, že od daleč se je čutilo, da je dobra oseba. Imela je res prijetno energijo.
Da ne bomo zašli. Nato sem jo pogledala, in ji rekla da hočem oditi. V meni se je namreč nabrala panika.....Nisem bila več z mislimi pri sebi, začela sem se tresti, mislila sem na svoj dom, bilo je kot bi napol spala in sanjala.
Res čudni občutki.
Sama sem tako ali drugače bila bolj mirna in tako sem takih cirkusov imela res hitro vrh glave. Preprosto je bilo vsega dovolj, nisem se bila več zmožna zavedati sama sebe. Bila sem prestrašena in obupana.
Mislim, da je to opazila tudi Claudia, saj me je prijela za roko in odpeljala po vseh lepih stopnicah in hodnikih nazaj do sobe.
Ko sva prišli v sobo, je tam že stala Hilda. Niti sanjalo se mi ni, kako je lahko Hilda prišla tako hitro gor. Claudia me je le še objela, in mi zaželela lahko noč, Hilda pa se mi je pomagala spraviti iz obleke v pižamo, nato mi je še pokrtačila lase, jaz sem si le še umila zobe. Nato pa me je pokrila, in mi povedala, da če karkoli potrebujem naj grem le na hodnik, in da bo za tretjimi vrati na levi, kjer bo še šivala. Ta njena prijaznost mi je veliko pomenila.
Nato mi je le še zaželela lahko noč, mi zagrnila zavese (razen na enem oknu, ker sem jo prosila da ne), mi ugasnila luč in zapustila sobo.
Ampak tisto noč nisem dobro spala. Kar naprej sem se zbujala, imela sem slabe občutke, bilo mi je slabo.
Nato pa sem na hodniku zaslišala nenavaden ropot, in moram reči da sem se zelo prestrašila.
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
