Prinesle sta mi na kupe izredno lepih oblačil, v primerjavi z oblačili ostale družine jih večina ni bila tako zastarelih-večina, morate vedeti, da takšne količine jih nisem imela v omari. Samo tiho sem strmela, malo zato, ker mi je bilo neprijetno govoriti z novimi ljudmi, malo pa zato, ker sem bia še bolna.
"Upam, da bo dovolj", je zavzdihnila Claudia. "Ko boš lahko ti bom kupili nova, tale so od Annetine sestrične. Dala jih bom tule v omaro, obljubim, da kmalu dobiš svojo sobo".
Saj se mi je zdelo čudno, da je rekla, da mi bodo pri vsej količini oblačil kupili še nova, ampak svojo sobo!!!! Jaz sem hotela samo domov!!!
Takrat sem prvič sama od sebe spregovorila, nekoliko tiho, ampak Claudia je očitno imela zelo dober sluh, ker me je slišala. Rekla sem: "Mar ne bom odšla domov?" Claudia je zavzdihnila. Amelia.....
Pogledala me je v obraz, in s skoraj solznimi očmi in žalostnim glasom rekla:
"Oprosti mi.....ne moreš domov....glej zgodba je dolga, ampak povem ti, ne moreš. Ko boš bolj pri moči boš razumela, zdaj si del nas....takrat ti bom povedala nekaj pomembnega....Amelia ne veš vsega....
Ta njen glas, te besede, to govornjenje, to mi je požrlo vse besede. Umolknila sem.
V tem trenutku se je oglasila še Hilda, ki je mimogrede prej ves čas stala v kotu.
"Gospodična Weis, prosim oblecite tole, nočem, da zamujate". Claudia je pokimala in zapustila sobo.
Hildi pa sem rekla: "prosim vas, ne vikajte me". Hilda se je narahlo zasmeja, in dejala da to ne bo šlo. Po pol ure priprav sem bila končno pripravljena. Nositi sem morala daljšo obleko, segala mi je malo čez kolena, zadaj pa čipka še nekoliko dlje. Bila je čudovite oranžne barve, moje lase je Hilda spletla v dolgo kito, ki jo je zapela z ujemajočo oranžno rožo. Tudi naličila me je, nosila sem rdečo šminko (ki pomojem ni ravno šla zraven ampak ok...) in pa oranžkaste senčke. Imela pa sem črne čevlje s peto, ker so bili edini, ki so mi bili prav.
Hilda me je primila za roko, in počasi vodila po dolgem hodniku do stopnic, nato po stopnicah navzdol do nekoliko temnejšega hodnika.
"To so stopnice za služničad" je pojasnila "jaz ne smem po navadnih" se je zasmejala.
Hodile sva kot po razkošnem labirintu, polnem hodnikov, sob. Vse me je spominjalo na grad. Nato pa sva prišle na najlepši hodnik od vseh. Imel je rdečo preprogom, na levi so bila okna, na desni slike. Na vseh koncih so bili lestenci, na levi pa še sveče. Na koncu hodnika je stala Caudia, ki je bila prav tako zelo zelo urejena. Nosila je dolgo svetlo modro obleko, lase je imela spete z modrim trakom, nosila pa je modre čevlje. Njene veke so ji krasile modre senčke, presenetilo pa me je, da je tudi ona nosila rdečo šminko (ki ji prav tako ni preveč pristajala).
Prijela me je za roko in odpeljala v nekakšno dvorano. Bil je ogromen razkošen prostor, z polnimi mizami hrane, in ljudmi ki so klepetali in plesali.
Ko sva z Caudio vstopile v prostor sem pričakovala, da noben ne bo opazil, pa so še kako opazili.
Nekaj žensk je priteklo k nama, in šokirano spraševalo, če je to Amelia. Bila sem presenečena, kako so vedele moje ime. Nato so me obljemale in zapomnila sem si predvsem eno, ki je rekla kako dolgo me že ni videla. "Kajjjjj???? Kako naj bi me sploh videla!!!!" je odmevalo v moji glavi.
Tisti večer sem bila zelo zmedena, nekaj stvari sem pojedla, in moram reči, bile so takoooo dobre. Nato pa sta k mizi, ki je bia na nekakšnem "odru" stopila starejša gospod in gospa, ki sta bila najbolj drago oblečena od vseh...
Claudia mi je šepnila...priše je čas, da izveš.....