Ta dan nisem šla v šolo. Mami sem samo rekla, da me boli glava, pa je rekla, da sem lahko doma. Še vedno je bila pretresena zaradi Rosine smrti.

Zjutraj so se na moji zgodbi spet pojavile skrivnostne besede: 'Živi, dokler lahko. Nekoč te bomo našli. Ne moreš se skriti.'

Srhljivo. A še vedno nisem nikomur povedala.

Zapiskal mi je telefon. Sporočilo od Yene.

'Neitha, plis ne hod v gozd. Dons so našl enga fanta mrtvega. Včer pa tvojo sestro.'

Očitno jo res skrbi.

'Np, ne bom šla. Strahopetnica sem :)'

'Res. Nočm te izgubit.'

'Res. Prsežem pri telefonu.'

Očitno ga bom morala vreči v smeti, saj sem že naslednjo noč šla nazaj v gozd.

Čakala sem v gozdu. Ampak ne na Ranon ali Zariema, temveč na tistega, ki me je včeraj rešil pred njima. A se ni prikazal. Tudi Zariem se ni.

Razočarana sem se želela vrniti domov, ko sem zaslišala korake.

"Se mi je kar zdelo. Legende te kar dobro opisujejo," sem zaslišala zagrenjen glas in izza drevesa je stopil fant, ki me je včeraj rešil. Šele zdaj sem si ga lahko dobro ogledala. Imel je zlate lase in oči. Njegova ušesa so bila rahlo zašiljena. In imel je veliiiiko mišič.

"Kako ti je ime?" sem ga vprašala.

"Athril," je rekel in čakal. Pojma nimam, kaj.

"Legende?" sem vprašala in pišel mi je bižje.

"Legende o dekletu, kraljici Zvezdnih volkodlakov in prihodnji rešiteljici vseh rodov," je rekel. A?

"Ti si edina, ki lahko vse volkodlake združi pod eno luno. Sama Nox te je poslala na Zemljo. Veš, kako te kličejo moji ljudje? Noxin sij. Ti nam prinašaš upanje za drugačen svet. Za to si bila rojena, Neitha Moonlight." Pogledal me je v oči. "Da nas rešiš teme, ki se širi znotraj naših rodov."

"K-kaj? J-jaz... Ne. M-motiš se. Nisem volkodlakinja," sem zajecljala. Prej se mi je zdelo dokaj carsko, da bi bila volkodlakinja, ampak zdaj... Da sem izbrana, da jih rešim pred takimi, kot sta Ranon in Zariem?

"Neitha..." je rekel, ampak sem že šla stran. Domov.

Ne bom se več vmešavala. Zagotovo si izmišljuejo. Nenadoma pa se je zraven mene spet pojavil Athril.

"Slej kot prej boš morala to sprejeti. Sploh, če želiš izvedeti, kdo je Rose v resnici," je rekel. Otrpnila sem. Rose.

"Ne. Delala se bom, da nisem ničesar izvedela. Nočem tega," sem rekla in želela naprej, a me je zgrabil za komolec.

"Prvo preobrazbo imaš, ko te prvič ugrizne volkodlak. To lahko opravim tukaj in zdaj in postala boš prava volkodlakinja. Potem se temu ne boš več mogla izmikati," je rekel in zasikal. "Čas je, da postaneš prava volkodlakinja."
Zakričala sem in se mu iztrgala, a je zobe že usmeril proti mojemu vratu. Nato pa se sunkovito ustavil.

"Kaj je to?" je izdavil. Podrgnila sem se po vratu. Tam sem imela kot neko ogrlico iz brazgotin.

"Ne vem," sem zagrejeno rekla. "To imam že od rojstva. Na hrbtu se stika v rani, ki se nikoli ni zacelila."

Takoj me je obrnil in mi odmaknil majico. Nehal je dihati. Nenadoma pa se je v njegovi roki zasvetlikal nož. Spet sem zakričala. Dlan mu je ušla na moje brazgotine in zaslišala tudi njegov krik, preden me je zajela tema.