»Ona je, prepričan sem...«
»Bolje zate, da imaš prav...«
Pomela sem si oči in dvakrat pomežiknila. Zbudilo me je momljanje in koraki okoli mene. Bila sem v središču pozornosti. Moje nočne more so se uresničile...Dvignila sem se na komolce in se razgledala po sobi, kjer sem ležala. Moje noge so bile z močnimi špagami pripete na kovinsko mizo. Soba je izgledala kot operacijska dvorana...S pogledom sem šinila naokoli. Nikogar? Od kje za vraga so potem prihajali glasovi..in koraki?
Porinila sem se v sedeč položaj in poskušala razvozlati špago, s katero sem bila privezana. Poskušala sem, pa nič. Moje roke so nazadnje dobile žulje in bila sem še na slabšem kot prej. Nejevoljno sem se naslonila nazaj na kovinsko mizo in zaječala. Bila sem obupana. Kje sploh sem? KAKO sem prišla sem?
Oči so se mi zameglile od trmastih solz. Pustila sem se jim. Nisem se upirala neznosni žalosti. Kaj če bom morala postati popolnoma samostojna? Kaj...če...če nikoli več ne bom videla staršev? Sestrice in brata? Babice in dedka?
Moj jok so očitno slišali ljudje zunaj, saj sem zagledala sence na vratih. Obrisala sem si solze in dvakrat globoko vdihnila: »Vse bo...v redu...« Pa vedar,kljub mojim ponavadi učinkujočim taktikam, se mi srce ni umirilo. Nazadnje se mi je začelo že dozdevati, da bom dobila srčno kap. Kaj če sem ugrabljena?!?!
»To si torej...TI«
»Jaz...KDO?« sem z vprašanjem odgovorila. Pred menoj je bil moški oblečen v črno togo. V roki je držal črno palico in zraven njega je sedel velikanski troglavi pes. Pogoltnila sem cmok v grlu in se vsa tresoča poskusila umakniti čimdlje od njega in njegovega pasjega spremljevalca.
»Se bojiš Kerberja?« me je vprašal. Ime psa, mi je še dolgo odmevalo po glavi, saj sem vedela, da sem ga nekje slišala. Nekoč...Lansko je bilo! Brala sem učbenik zgodovine, bili smo pri Grkih...Kaj za vraga je že bil ta pes...Ughhhh....
Takrat se mi je v glavi prižgala žarnica. To je bil...Had. Bog podzemlja. Ampak..Bogovi ne obstaja...obstajajo! Le mit so!
Pa vendar. Kerber in črno oblečeni moški sta bila še kako resnična. Moje roke so se začele tresti in panično sem začela odvezovati špago, s katero sem bila privezana. Seveda, potne roke seštejte z tresočimi. Praktično nemogoče je bilo odvezati vrv.
»Kerber ti ne bo storil nič žalega. Če mu jaz tako ne ukažem. Poskrbi, da mu ne bom...hči«
»Ampak...Jaz...Jaz nisem tvoja hči! Doma imam mamo in očeta! IZPUSTI ME IZ TUKAJ«
»Kako se pišeš?« moški je imel hreščeč glas. Vame je uperil palico in Kerber je zarenčal name. Pokrila sem si obraz z dlanmi in izustila: »Jaz...Pišem se Jana Vratar«
Moški je privzdignil obrv in se namrščil. Še bolj se mi je približal in vame uperjal palico. Pravzaprav jo je uperjal v moje noge...Tlesknil je in vezi, ki so me še pred trenutkom vezale so izginile.
V hvaležnosti sem ga pogledala in si začela drgniti obolele noge. Okoli gležnjev sem bila prav rdeča! Peklo me je in skelelo. Tega niti Had ne bo mogel preprečiti...
»Torej res nisi moja hči...Zevsova si. Kmalu bo prišel pote«
»Pri...Prišel pome? Zakaj?« sem zmedeno vprašala. Hadov, še pred trenutkom prijazni obraz se je stemnil in ni bil več prijazen moški. Bil je zloben.
»Simolajf? Pridi in odpelji to Zevsovo smrkavko stran od mene«
Iz hodnika je priteklo bitje, napol človek napol konj. Kentaver. Simolajf je bil kentaver. Za razliko od Hada je bil prijaznejši in se je nasmihal, ko mi je pomignil naj mu sledim. Preden sem šla na hodnik, sem se še obrnila k Hadu in rekla: »Če iščete svojo hči...Upam, da jo boste kmalu našli.« Preden sem se obrnila sem še videla, kako so se tla razpokala in skoznja so prišli mrtveci. V tistem zanimivem prizoru me je kentaver prijel za roko in odvlekel stran od bele sobe.
»Torej, Zevsova hči, odpeljal te bom tjale« je pokazal na najvišji vrh, na katerem se je svetlikal črn grad. Okoli njega so letale coprnice in zmaji so sedeli na strehi. Počutila sem se kot bi bila v grozljivki..A spodaj...Spodaj je bilo mesto, lepo svetlo mesto. Imelo je pašnike, njive in lepe prisrčne hišice. Ograjen je bil z visokim, neprehodnim zidom. Zaželela sem si, da bi namesto tukaj, v črnini bila tam spodaj.
»Kaj je to?« sem vprašala kentavra.
»Elizej, nebesa za smrtnike« in je odkorakal naprej. Ni se več pogovarjal z mano.
Končno sva po pol ure prišla do vrat črnega gradu. Pred njimi je stal moški, z modro strelo v roki. Njegove oči so bile kot moje. Globoke in nepredirne.
»Zevs« sem dahnila.
----
To je naslednji del!
Vsakega lajka, komentarja in kritike bom vesela!
LYSMMM!
P1