Bila je jesen. Sedela sem za mizo v svoji sobi in v tišini s peresom drsela čez papir. Nenadoma sem se vzrvnala. Zazdelo se mi je, da me nekdo opazuje. Zvezek v katerega sem pisala sem hitro zaprla in ga položila v predalnik pisalne mize. Počasi sem se začela pomikati proti oknu. Naglo sem odgrnila zaveso, da bi zasačila vsiljivca. Vsiljivca ni bilo. Skozi okno sem zagledala le prostran travnik poln dreves in cvetja. Živela sem na deželi daleč od avtomobilov in mestnega vrveža. Moja hiša je bila majhna in fasada se je luščila iz stene. V njej sem živela sama z mamo. Moj očka je umrl v prometni nesreči, ko sem bila stara tri leta. Od očeta mi ni ostalo drugega kot zvezek, ki je bil zdaj varno spravljen v mojem predalniku pisalne mize. Zvezka nisem pokazala še nikomur. V njem je bila slika mene in očka, ko skupaj na klopci liževa sladoled. Preostale strani so bile prazne. Prazne kot jaz. Knjigo sem vporabljala kot dnevnik. Dnevnik mojih bolečin. Tako sem stala pred oknom in razmišljala. Kmalu je na moja vrata potrkala mama in naznanila čas kosila. Odpravila sem se v dnevno sobo. Ko sva z mamo sedli sem opazila, da ji iz žepa gleda košček po videzu zelo stare razglednice. Razglednica se mi je zdela znana. Kot, da bi jo že nekje videla. Mami sem jo neopazno vzela iz žepa in rekla, da moram na stranišče. Na stranišču sem se poglobila v vsebino razglednice. Nisem mogla verjeti svojim očem! Razglednica je bila od očeta. Na njej je pisalo:
Nika, odločil sem se, da sprejmem tvoje pogoje. Vse bom naredil, da bo Eva preživela. In ne pozabi na dogovor. Evi povej, da...
Zadnji del razglednice je bil odtrgan. Potem sem se zamislila. Kdo je ta Nika? Zakaj bi očka moral narediti vse, da bi preživela? In kaj bi mi mogla ta Nika povedati? Še nekaj časa sem gledala v razglednico, potem pa sem se zgrudila po tleh. Padla sem v nezaves.
_______________
Upam, da vam je bil prvi del zgodbe všeč. Vesela bom vsakega komentarja, všečka ali pripombe. ;)
Mondo