Za veliko mizo je sedel moški katerega lasje so bili skoraj srebrni in dogi čez ramena.
» Morana« je zapredel.
»Opravljeno je Lucius«
Moški se je široko nasmehnil.
» In ti je povedal kar sem ti naročil?« je vprašal Lucius.
» Ne. Ko sem ga vprašala je rekel, da mi za živo glavo ne pove. Vse sem poskusila vendar ni hotel. Nato mi je zmanjkalo potrpljenja in sem ga ubila.« je mrko rekla Morana. Luciusu se je obraz takoj pomračil.
» Morana ta amulet rabim! Kolikokrat ti morem še povedati.
Vsakič, ko premakneš svojo zadnjico in začneš kaj delati mi prideš nazaj z komentarji kot so zmanjkalo mi je potrpljenja, ni hotel ali hotela povedati, nisem našla, pa kaj hočem in podobno neumnimi. Če se ne boš bolj potrudila te bom nehal plačevati!«
Morana je sklonila glavo in rekla zašepetala: »razumem«. Lucius jo je samo še enkrat jezno pogledal in ji rekel naj izgine iz njegove pisarne. Morana se je obrnila in odšla skozi vrata. Ko je prišla na hodnik in globoko vdihnila ter izdihnila. Zdaj je potrebovala samo še toplo kopel in posteljo, da se sprosti. Ko ji je zakrulilo v želodcu je pomislila, da mora še kaj pojesti, saj je že tako izgubila preveč kilogramov.
Ko je prišla do stopnišča se je povzpela nadstropje višje. Stavba je imela 4 nadstropja skupaj z pritličjem. V slednjem je bila ogromna jedilnica in kuhinja. Glavna kuharica je bila Mary starejša gospa, ki je bila vedno prijazna do Morane. V Utrdbi morilcev je bilo več moških kot žensk , ki niso bili najbolj prijazni. Ker je imela Morana komaj 17 let so mislili, da ji lahko ves čas ukazujejo saj so bili skoraj vsi starejši od nje. V prvem nadstropju je imel svojo pisarno Kralj morilcev zraven pa je bila velika dvorana, ki so jo uporabljali za pomembnejše sestanke. Nadstropje višje so imeli svoje sobe morilci, ki niso imeli svojih stanovanj v mestu. Morana je bila ena od njih saj svojih staršev sploh ni poznala. V četrtem nadstropju so imeli svoje prostore služabniki. Ker jih je bilo v Utrdbi morilcev doti so tudi porabili veliko prostora. Ko je Morana prišla do svoje sobe je odprla velika vrata in vstopila. Njena soba je bila zelo prostorna. Imela je veliko mizo iz temnega lesa, nad njo je na zidu visel zemljevid mesta zraven nje pa je stal udoben stol. Poleg mize je bila velika postelja prav tako iz temnega lesa prekrita z rdečo posteljnino. V sobi so bile še knjižne police, ognjišče, na tleh pa je bila pogrnjena velika preproga. Moranin najljubši kotiček pa je bilo ogromno okno, ki je gledalo na gozdiček za Utrdbo ter naslanjač v katerem je prebrala že marsikatero knjigo.
Morana se je takoj odpravila v kopalnico, katere vrata so bila zraven vhodnih. Kopalnica je bila prav tako kot soba zelo velika in razkošna. To je bila tudi ena od prednosti, ki si jih imel če si živel v Utrdbi morilcev. Vse je si imel dovolj in razkošja kdaj še preveč. V kopalnici je bila na desni kad, na levi pa umivalnik, ogromno ogledalo, ki se je raztezalo od tal skoraj do stropa, in školjka. Morana je odprla pipo v kadi, da je ven pritekla topla voda. Med tem ko je hodila po kopalnici je ujela svoj odsev v ogledalu. Šele takrat je razumela zakaj so bili vsi tako presenečeni nad njenim videzom. Njena oprijeta oblačila črne barve pri katerih sta bila majica in hlače povezana je bil ves prašen, umazan od zemlje in krvi. Njen obraz je bil prav takšen i čez lice ji je tekla globoka ureznina. S prsti se je narahlo dotaknila ureznine a jo je močno zapeklo, zato je hitro umaknila roko.



To je za danes to in upam, da vam je zgodba všeč. V tem delu sem se odločila malo bolj opisati prostore in nekatere ljudi kot mi je predlagala Blank. Naslednji del bo takrat ko bom imela čas zato tudi ne bom objavljala napovednika saj ni nujno, da bom do takrat imela čas dovolj napisati. upam da vam je to ok. lep preostanek počitnic :grin:
Mini