Pokopališče 5. Del
3
mucica1
Ko se je Aljaž obrnil in stopil proti izhodu iz temne grobnice, so se njegove misli vrtinčile. Vedel je, da ni samo pobegnil, da je bilo nekaj, kar ga je spremljalo, nekaj, kar ga je že od nekdaj obkrožalo, vendar ni mogel dojeti, kaj točno je bilo. Vsak korak je bil težišče, vsaka senca v temi je nosila težo, ki jo je začel čutiti v svojih kosteh, v svojem srcu.
Za trenutek je pomislil, da bi lahko preprosto stekel, da bi izginil, a nekaj ga je zadržalo. Bilo je kot nepremostljiva sila, ki je vlekla njegovo telo naprej, vendar njegov um ni mogel ubežati tistim besedam, ki so odmevale v njegovih mislih. „Povej drugim. Da ne bodo nikoli pozabili.“
Kaj naj pove? Kaj naj pove o tem, kar je čutil v tem trenutku? Ni imel odgovorov. Ni vedel, kako bi lahko karkoli povedal o tem, kar je doživel. In vendar je vedel, da je nekaj od tega, kar je zdaj v njem, nekaj, kar bo vedno nosil. Kot breme, kot ljubezen, kot kletvo.
Ko je prišel do izhoda, so temne figure izginile. Roce so se ustavile, kot da bi se umaknile pred nečim večjim, kot bi jih bilo nekaj v grobnici prehitel. In kljub temu, da je bilo zunaj svetlo, je bila Aljažu temna senca še vedno za petami. Občutek, da ni sam, da ni več samo človek, da je nekaj več, ga je preplavil.
Ko je stopil iz grobnice, je občutil olajšanje, a to ni bilo pravo olajšanje. Bil je kot človek, ki je odšel iz enega sveta in vstopil v drugega – svet, ki ga ni mogel popolnoma razumeti. Svet, kjer ni bilo meja med preteklostjo in sedanjostjo, kjer so bili spomini stari kot zemlja in novi kot vsak nov dih, ki ga je vzel.
Bilo je plavanje v jezeru spominov.
Zunaj je bilo tiho, morda preveč tiho. Aljaž je stopil na tla, čutil mraz, ki je prežemal njegov trebuh. Vsak njegov korak je bil kot korak v neznano. In vendar ni mogel nečesa spremeniti – to ni bilo nekaj, kar bi lahko preprosto spustil. Vedel je, da mora narediti nekaj. Nekaj, kar bo te stvari preneslo naprej.
„Vrni se. Povej drugim. Da ne bodo nikoli pozabili.“
Te besede so še vedno odmevale v njegovih ušesih. Videl je v temi sence, ki so bile povezane z njegovimi predniki. Sence, ki so bile prisotne od vsega začetka, od prvega koraka, ko so stopili na to zemljo. To ni bilo samo mesto. To je bilo srce nečesa večjega, nečesa, kar je presegalo zgodovino.
Ko je pogledal proti domu, kjer je odraščal, se mu je zdelo, da je vse spremenjeno. Kot da je čas sam nekaj, kar se je začelo upogibati, da se prilagodi tem temnim skrivnostim, ki jih je odkril. Vse tiste stvari, ki so bile nekoč vsakdanje, so zdaj postale del nečesa večjega – nečesa, česar ni mogel razumeti, a kar je vedel, da mora sprejeti.
Aljaž ni vedel, kako bi povedal ljudem, kaj je doživel, kaj se je zgodilo z njim v tej grobnici, v tej temni sobi, kjer so bile roke, ki so presegale svetlobo in temo. A globoko v sebi je čutil, da mora to storiti. Da mora te spomine nositi naprej, da mora to breme podeliti z drugimi. To ni bilo samo njegovo breme. To je bilo nekaj, kar so nosili vsi, ki so bili kdaj povezani s tem krajem.
Zato je stopil naprej. Ni se obrnil, ni pogledal nazaj, saj je vedel, da ne sme. Vse, kar je potreboval, je bilo tukaj, pred njim. Zdaj je bil pripravljen, da stopi v svet, da prinese resnico. Da prinese svetlobo tam, kjer je bila temna senca, ki je nosila zgodbe in zgodovino.
In ko je stopil v svet, je vedel eno: da je bilo le eno pravilo, ki je veljalo za vse te zgodbe. Da se ne bo nikoli znebil temne sile, ki je sledila njegovim korakom. Nikoli.
Za trenutek je pomislil, da bi lahko preprosto stekel, da bi izginil, a nekaj ga je zadržalo. Bilo je kot nepremostljiva sila, ki je vlekla njegovo telo naprej, vendar njegov um ni mogel ubežati tistim besedam, ki so odmevale v njegovih mislih. „Povej drugim. Da ne bodo nikoli pozabili.“
Kaj naj pove? Kaj naj pove o tem, kar je čutil v tem trenutku? Ni imel odgovorov. Ni vedel, kako bi lahko karkoli povedal o tem, kar je doživel. In vendar je vedel, da je nekaj od tega, kar je zdaj v njem, nekaj, kar bo vedno nosil. Kot breme, kot ljubezen, kot kletvo.
Ko je prišel do izhoda, so temne figure izginile. Roce so se ustavile, kot da bi se umaknile pred nečim večjim, kot bi jih bilo nekaj v grobnici prehitel. In kljub temu, da je bilo zunaj svetlo, je bila Aljažu temna senca še vedno za petami. Občutek, da ni sam, da ni več samo človek, da je nekaj več, ga je preplavil.
Ko je stopil iz grobnice, je občutil olajšanje, a to ni bilo pravo olajšanje. Bil je kot človek, ki je odšel iz enega sveta in vstopil v drugega – svet, ki ga ni mogel popolnoma razumeti. Svet, kjer ni bilo meja med preteklostjo in sedanjostjo, kjer so bili spomini stari kot zemlja in novi kot vsak nov dih, ki ga je vzel.
Bilo je plavanje v jezeru spominov.
Zunaj je bilo tiho, morda preveč tiho. Aljaž je stopil na tla, čutil mraz, ki je prežemal njegov trebuh. Vsak njegov korak je bil kot korak v neznano. In vendar ni mogel nečesa spremeniti – to ni bilo nekaj, kar bi lahko preprosto spustil. Vedel je, da mora narediti nekaj. Nekaj, kar bo te stvari preneslo naprej.
„Vrni se. Povej drugim. Da ne bodo nikoli pozabili.“
Te besede so še vedno odmevale v njegovih ušesih. Videl je v temi sence, ki so bile povezane z njegovimi predniki. Sence, ki so bile prisotne od vsega začetka, od prvega koraka, ko so stopili na to zemljo. To ni bilo samo mesto. To je bilo srce nečesa večjega, nečesa, kar je presegalo zgodovino.
Ko je pogledal proti domu, kjer je odraščal, se mu je zdelo, da je vse spremenjeno. Kot da je čas sam nekaj, kar se je začelo upogibati, da se prilagodi tem temnim skrivnostim, ki jih je odkril. Vse tiste stvari, ki so bile nekoč vsakdanje, so zdaj postale del nečesa večjega – nečesa, česar ni mogel razumeti, a kar je vedel, da mora sprejeti.
Aljaž ni vedel, kako bi povedal ljudem, kaj je doživel, kaj se je zgodilo z njim v tej grobnici, v tej temni sobi, kjer so bile roke, ki so presegale svetlobo in temo. A globoko v sebi je čutil, da mora to storiti. Da mora te spomine nositi naprej, da mora to breme podeliti z drugimi. To ni bilo samo njegovo breme. To je bilo nekaj, kar so nosili vsi, ki so bili kdaj povezani s tem krajem.
Zato je stopil naprej. Ni se obrnil, ni pogledal nazaj, saj je vedel, da ne sme. Vse, kar je potreboval, je bilo tukaj, pred njim. Zdaj je bil pripravljen, da stopi v svet, da prinese resnico. Da prinese svetlobo tam, kjer je bila temna senca, ki je nosila zgodbe in zgodovino.
In ko je stopil v svet, je vedel eno: da je bilo le eno pravilo, ki je veljalo za vse te zgodbe. Da se ne bo nikoli znebil temne sile, ki je sledila njegovim korakom. Nikoli.
Moj odgovor:
attached
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Attachment issues
hej
js mam kar ogromne attachment issues in so grozni kr cel moj dan in celo moje pocutje potem temelji na tisti osebi in ce je zacutim neko majckeno spremembico v obnasanju bom zacela tezit "a si jezna name?" in je samu pac grozno kr analiziram vse. in na neko osebo sm navezana dokler ne pride druga in se sam ponaujla in ponaujla in nemorem se resit tega. In ce se zgodi da se navezem na tipa in da pole on slucajno hoce nekej vec se zagabim sama sebi in ratam tku micken nesramna in ga na nek nacin "odjebem" ker pac avoidment issues so tudi krejzi pri meni in pol se pocutim slabo kr imajo vsi zveze js pa jo nekako nemorem met. in niti nevem zakej se mi tu dogaja samu pac groznu je
a ma kdo kaksen predlog kaj da nrdim kr sm res obupana zadnje case zaradi tega
js mam kar ogromne attachment issues in so grozni kr cel moj dan in celo moje pocutje potem temelji na tisti osebi in ce je zacutim neko majckeno spremembico v obnasanju bom zacela tezit "a si jezna name?" in je samu pac grozno kr analiziram vse. in na neko osebo sm navezana dokler ne pride druga in se sam ponaujla in ponaujla in nemorem se resit tega. In ce se zgodi da se navezem na tipa in da pole on slucajno hoce nekej vec se zagabim sama sebi in ratam tku micken nesramna in ga na nek nacin "odjebem" ker pac avoidment issues so tudi krejzi pri meni in pol se pocutim slabo kr imajo vsi zveze js pa jo nekako nemorem met. in niti nevem zakej se mi tu dogaja samu pac groznu je
a ma kdo kaksen predlog kaj da nrdim kr sm res obupana zadnje case zaradi tega
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
Priljubljene objave
Zadnji odgovori
Abba my lovee:heart_eyes::kissing_heart:
:thinking::thinking::rolling_eyes::rolling_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes:Abba!






Pisalnica