Vdih. Izdih. Vdih. Izdih.
Srce ji je še vedno grozno razbijalo v prsih, ni se še pomirila. Pogledala je Maksa. Zdel se je miren. Njegovo dihanje je bilo počasno, mirno je zrl predse. V mirne nočne ulice.
“Zakaj si tako miren?”
“Ravnokar sva všla največji nevarnosti. Nikjer ni tako nevarno kot tam zgoraj.”
Nekaj trenutkov mirne tišine. Tudi Nika se počasi sprosti. Zave se, kako dolgo že ni bila sama na ulici. Globoko vdihne.
“Kam greva?” vpraša.
“Ne vem. Stran od tu. Čim dlje stran.”
Začneta korakati po pločniku, mimo starih blokov in avtomobilov parkiranih na ulicah. Nikina ohlapna oblačila se pozibavajo na njej, Maksova vezalka še vedno neodvezana poskakuje po zraku. V čisti tišini korakata naprej.
Ne ve, kje točno je. Izgubi občutek za prostor. Samo hodi. Samo diha. Samo obstaja. Končno vsaj malo svobode. Z vonjem po mirni noči. Končno ne razmišlja, njeni možgani so prazni, brez same kapljice misli se spusti po stopnicah navzdol.
Maks se ustavi. Nika dvigne glavo, njeni valoviti lasje zdrsnejo nazaj. Ozre se. Na stari železniški postaji sta. Že celo večnost ni bila tukaj.
“Tukaj?” vpraša Nika.
Maks stopi do klopce, odloži stvari in se sesede nanjo. Pomigne Niki, da prisede.
Previdno se vsede zraven. Iz klopi vidita staro železniško progo. Smeti ležijo ob in po progi. Stare, uporabljene pločevinke piva, ovitki čipsa, cigaretni ogorki. Postaja propada, iz stebrov se lušči barva, ploščice odstopajo, grmovje počasi prerašča progo.
“Počutim se kot ta železniška postaja. Nekoč lepa, polna novih priložnosti, odprtih novih poti. Zdaj prazna, pozabljena, polna odpadkov, razpadajoča,” šepne Nika.
“Mogoče, toda vlak tu je že nehal voziti, tvoj pa še ni. Kmalu bo prišel. Ne bom dovolil, da neha voziti.”
Zamisli se o besedah. Pogleda skozi grmovje, ki prerašča progo. Zadaj se svetlikajo rumene luči mesta. Spomnijo jo na migotanje kuhinjske luči, ki jo je tisti večer gledala skozi solzne oči. Ni želela razmišljati o tem, a je bilo tu.
“No, pa smo spet tam. Spet ste zapravljali z mojimi živci. Kolikokrat moram še reči, da sem na koncu ž živci? Da jih enkrat ne bo več?!” je le še na pol kričala mama po še enem večernem prepiru v kuhinji.
Nika je s solznimi očmi in objokanimi lici sedela za svojim stolom, trudila se je, da ne bi hlipala in da bi se umirila. Oče se je delal, da pospravlja posodo, vbistvu pa je bil povsem prazen, ramena so mu padla dol. Maks je stal v kotu kuhinje, mrščil se je in jezno gledal mamo, ki je sedela na svojem stolu in se držala za glavo.
V tistem trenutku je ni mogel bolj sovražiti. Uničila je družinsko večerjo. Zaradi nje je oče brez energije, zaradi nje se Nika joka. Zaradi nje je jezen. Seveda tega ni rekel na glas. To je vedela.
Deset letna nika se je odpravila v sobo. Želela je predelati, kaj se je ravnokar zgodilo. Obljubila si je, tako kot vedno, da se tokrat ne bo opravičila. Ni bila ona kriva. Mama je tista, ki bi se mogla opravičiti.
Oče je prišel v njeno sobo.
“Nika…” je tiho rekel. Potem sta se stisnila v močen objem. To je bilo najboljše zdravilo po prepiru, in zdelo se je, da edina stvar, ki jo ohranja močno. Najtišje izrečeno, a najpomembnejše sporočilo razumevanja in sočutja.
“Rekla je, da moramo oditi. Se odseliti,” je šepnila Nika, in se pomencala po očeh, ki so jo tako pekle.
“Ni mislila resno. Verjemi mi,” je rekel oče.
“Kako veš?”
Potem sta zaslišala korake in oče je hitro odšel iz sobe. Če bi ju zdaj videla, bi imeli tisti večer še več kričanja.
Res se ni nameravala opravičiti takrat. Nikoli se ni. Toda po kakšni uri, ki jo je preživela v sobi, poslušala muziko, narisala kakšno risbo, pogledala na telefon… se je spet počutila normalno. Skoraj normalno. Tako se verjetno naučiš živeti, si je mislila.
Toda na koncu se ji je vendarle vedno opravičila. Drugače ni bilo možno živeti pod to streho. Čeprav opravičila na začetku ni iskreno mislila, se je med opravičevanjem začela počutiti krivo za stvari, ki so se zgodile. In po tem, ko jo je mama objela in ji oprostila, je bilo neskončno olajšanje zanjo. Mami je takoj vse oprostila, nič več ji ni zamerila, in takrat je imela mamo rada. Takrat ji je mama povedala, da je čudovito dekle.
Toda to se je vse še neštetokrat ponovilo.
Spet se zave klopi in njenega brata, ki naslonjen nazaj drema. Čisto mirno.
“Krivda me še vedno preganja. Vseeno jo imam rada. Včasih,” je v temo šepnila Nika, bolj zase kot zanj.
V njenih modrih očeh so se nabrale solze, v katerih si lahko videl odsev rumenih luči mesta. Spomini so privreli nazaj. Nič več ničesar. Nič več praznine. Skozi meglo spominov skoraj ni mogla začutiti svobode. Svobode mirne noči na stari železniški postaji.

________________________

okj guys nou deu<3
bhah tko mela sm še nočne vibse, k sm to tko ob 1 zjutri pisala k nism mogla spat haha<3
anyways, uživitee<3