V trenutku, ko stopi iz dijaškega doma, ji zazvoni telefon.
“Pojdi na staro železniško postajo, tja, kjer sva bila nazadnje, in me počakaj. Imam načrt,” je vse, kar reče Maks. Še preden utegne odgovoriti, se linija prekine.
Nesamozavestno in obotavljajoče začne korakati v smeri stare postaje. Ni prepičana, da je to prav. Kaj sploh dela? Kaj je mislila?
Vedno je bilo tako. V trenutku krega je bila jezna in bi naredila karkoli, čeprav se je ponavadi zadržala, samo zaradi misli na očija in Maksa. Ko je bila jezna bi najraje kričala nanjo, odšla, ji povedala vse, kar ji gre. Toda potem, ko se vse skupaj ohladi, bi najraje samo pozabila na to, kar se je zgodilo, in zato ni nikoli nič naredila.
S časom je postajalo samoumevno, da tako živijo. Bilo je nekaj, kar so morali dati čez, nekako jim je bilo usojeno prenašati mamo. To so morali narediti. Niso veliko razmišljali o spremembi.
Nika je te misli pregnala iz glave in se poizkušala spomniti najhujših stvari, ki ji jih je mama naredila. Ubila je očija. Maksa je vrgla iz stanovanja. Uničila ji je prijatelje. Uničila je njo.
Zamislila se je. Ne. Nje ni uničila. Ne še. In tega ne bo dovolila. Ja. Ja, prav je ravnala. Morala se je je znebiti. Morala je biti z Maksom.
Izgubljena med svojimi mislimi je tako sedela na klopci na stari železniški postaji in opazovala mestno središče od daleč. Ogledovala si je smeti v grmovju in deke, ki so bile del brezdomčevega prebivališča.
“Nika?” je zaklical nežen dekliški glas. Nika se je zdrznila in se hitro ozrla čez ramo. Tam je stala, jo gledala z prijaznimi, toplimi rjavimi očmi, kot medvedkine, in že na prvi pogled se je zdela Niki nadvse prijetna. Dobrodušna, iskrena. Izžarevala je samozavest in umirjenost.
Popravila si je svoje lase medene barve, takšne, ki niso bili ne blond ne svetlo rjavi.
“Jaz sem Maksova punca,” je reklo dekle, in se ji nasmehnilo. Očitno je opazila zmedenost na Nikinem obrazu, zato je dodala: “em, Katja. Ja. Rekel je, naj pridem pote sem. Nekakšen načrt ima. Še meni se ne sanja kakšnega.”
Nika ni rekla ničesar, samo gledala jo je in stala z odprtimi usti. Ja, Maks ji je omenil punco, ampak nikoli ni govoril o njej.
“Pridi, pojdiva,” je rekla Katja in pomignila Niki, naj pride k njej. Ko je pristopila k njej jo je kar objela, kot da se poznata že vrsto let.
‘Nikoli ne pojdi nikamor z osebo, ki je ne poznaš’ je pomislila Nika, a je te misli hitro odgnala, Katja pa je tako ali tako izžarevala neko varno energijo.
Vbistvu je razumela. Ja, razumela je. Razumela je Maksa. Zakaj jo ima rad. Ob njej se počuti varno. Samo zakoplješ se v njene medene lase in pozabiš na vse. In točno to je tudi naredila.
“Kam pa greva?” je bila prva stvar, ki jo je izrekla Nika. Bolj jo je zamomljala, z njenimi lasmi v svojih ustih.
“Do mestnega obrobja,” je dejala Katja.
Tako sta hodili, Katja, ki je objemala in na pol vlekla za sabo Niko z natlačenim nahrbtnikom in Nika, ki jo je postajalo vse bolj sram, in je zato naposled dvignila glavo iz Katjinih las. Bilo jo je sram, ker je bila neumna najstnica, ki je pobegnila od doma in jo je reševala takšna lepa, prijazna mlada punca.
Za njunima hrbtoma je zatrobilo, da sta kar poskočili. Obrnili sta se in zagledali Lukata in Maksa na sovozniškem sedežu v staremu zelenemu twingotu, ki se mi je že luščil lak in je že malo rjavel. Pomahala sta jima in Maks je rekel, naj skočita not.
Nika je pomislila, če je to sploh varno, in če Luka sploh ima vozniški izpit, toda vseeno je raje sedla not ob misli, da se bo prvič po večih mesecih oddaljila od mame za več kilometrov. To ji je dajalo upanje in misel na svobodo je bila božanska.
Zlezli sta na zadnja sedeža, iz katerih je gledala pena, in ko se je hotela pripeti z varnostnim pasom, je presenečeno opazila, da ga sploh ni. Twigno je zaškripal in presenetljivo hitro pospešil, ob tem pa malo nevarno vijugal po cesti. Luka res ni bil dober voznik. Vsakič, ko je zabremzal, jih je vrglo naprej, in ko je pospešil, jih je prilepilo nazaj na sedež.
Ravno, ko jo je začenjalo skbeti zanjo, se je spomnila, da nima ničesar izgubiti. Karkoli se zgodi, nič ne more biti tako grozno kot je bilo dogajanje zadnjega pol leta.
Niso imeli vinjete, zato so se hitro, nevarno in vijugajoče vozili po stranskih uličicah podeželja.
Spomnila se je, da bi prijalo malo svežega zraka, in ko je poizkušala odpreti okno, ji je ročica vstala v roki. Šipo je prijela in jo lastnoročno potegnila dol. Glavo je vtaknila skozi okno, in začutila je veter v laseh. Nastavila se je soncu, opazovala mimoidoče jablane in pašnike z kravami ter se prvič po dolgem času spet počutila svobodno.
“Kam se v resnici odpravljamo?” je vprašala Nika.
“Proti soncu. Na jug. Na morje,” je odvrnil Maks.

______________________
okjj upam da vam je ušeč hhehe<33
upam da se opis katje ne vleče preveč al karkol, pač pa da vam je ona nasploh ušeč. hotla sm jo dobr predstaut haha.
pa upam da vas je konc pustiu kej u pričakovanjih al pa kej heh..
no karkol, lepo se mejtee<3