Pisalnica
Sprva se je ob čudni druščini počutila neverjetno normalno. Samo opazovala je pokrajino in pomislila na morje. Kako dolgo že ni bila tam. Na sonce. Na lahen večerni vetrič.
Toda ko je adrenalin popustil, so ji misli odplavale k mami. Je bilo prav, kar je naredila? Morda je bilo zelo narobe. Kaj, če se ji kaj zgodi? Začela se je počutiti krivo in ta občutek je lezel vanjo postopoma in počasi, a bilo ga je vedno več. Saj vendarle ni bila tako slaba mama. Spomnila se je na dni, ko je bila prijazna, ko jo je hecala. Ko je bila skoraj normalna. Ah, kaj pa je Nika vedela, kaj to pomeni imeti normalno mamo. Za njih je bilo to normalno, in na to so se navadili.
Želela se je vrniti in se opravičiti mami, jo objeti. Vendarle je bila njena mama. Njena prsa so se spuščala in dvigovala, medtem ko ji je v možganih divjala nevihta.
“Maks? Maks?” je šepnila prestrašeno.
Začutil je dvom v njenem glasu in se obrnil k njej z zaskrbljenim obrazom: “Kaj je narobe?”
“Ali je prav to, kar delamo? Kaj, če nas dobijo? Kaj pa policija?”
“Poslušaj Nika, takole je. Odločiti se moraš; ali dovoliš mami, da te še naprej uničuje, in ostajaš tam samo zato, ker je tako ‘prav’, ker je tako družbeno sprejemljivo, ali pa izbereš sebe, in ti ni mar, kaj si drugi mislijo. Jaz sem izbral sebe, zato sem šel,” je rekel Maks z resnobnim glasom.
To je na Niki pustilo vtis, in ni rekla ničesar več, samo mirno je obsedela v avtu. Vožnja se je nadaljevala v tišini, medtem ko je avto poskakoval po luknjah v cesti. Vsi so strmeli skozi okno in vsak je bil globoko zamišljen v svoje misli.
Čez nekaj časa je Luka stegnil roko, pritisnil gumb in čez nekaj časa se je zaslišal prasketajoč glas, rahlo podoben glasbi. Čez nekaj časa je Nika razločila melodijo. Bila je pesem The best day of my life.
Bila je odlična pesem za ta trenutek, in kmalu je začela tleskati z rokami v ritmu, Luka in Maks pa sta si začela potiho mrmrati besedilo. Čez nekaj časa so že vsi glasno peli in se zibali v ritmu na zadušen glas iz radia.
Vedela je, da grozno fuša, in da ne zna peti, a takrat ji je bilo vseeno. Ob njej je sedela Katja, ki je imela pričakovano odličen smisel za petje, pred njo njen brat in na voznikovem sedežu Luka. Pozabila je na skrbi in počutila se je srečno. Bilo je tako preprosto, a tako lepo.
Ko je Luka nenadoma sunkovito in ostro zavil iz glavne ceste v ozko, makedamsko cestico po polju, so še vedno na glas prepevali in se zabavali. Za nekaj trenutkov so utihnili in se ozrli naokoli.
“Tukaj živi moja babica,” je rekel Luka, vstavil avto pred neko hišo in ga vgasnil. “Samo prositi jo grem za prikolico, takoj bom nazaj,” je še rekel in hitro skočil iz avta ter skoraj stekel do vhodnih vrat hiše.
Maks je vtišal glasnost radija, tako da se je slišalo samo še glasnejše piske in hrapave zvoke, in Niki je v nosnice vdrl vonj po kmetiji, po podeželju. Od daleč so opazovali, kako je vrata odprla stara gospa, kako je objela svojega vnuka in njun pogovor.
Kmalu je prihitel nazaj do avta z nasmeškom na obrazu in dvignjenim palcem. Vsedel se je v avto in ga premaknil do prikolice. Kar nekaj časa jo je poizkušal pripeti na avto, in ko mu je uspelo, se je vrnil v avto ter ga odpeljal po makedamski potki naprej. Vstavil se je zraven kozolca in spet vgasnil avto.
“Tako. Tukaj bomo prenočili,” je rekel.
Nihče se ni upiral tej ideji, in Nika je stopila ven ter se na dolgo in široko pretegnila. Ozrla se je naokoli. Bili so sredi polja, kakšnih sto metrov stran od štirih hiš, med njimi tudi hiše Lukatove babice.
Sprehodila se je par korakov in se ulegla na travo. Zavohala je sveže pokošeno travo, in začela jo je božati s prsti.
Kmalu je prišel še Maks in se ulegel zraven nje. Nekaj časa sta v tišini opazovala sonce, ki se je pripravljalo, da zaide, potem pa je rekla Nika potiho: “Prav imaš. Izberem sebe.”
______________________________________
evo mau krajši del za spremembo hahah<3
no ja, upam da se ne vleče preveč<3
lepo se mejtee pa mamo to s šolo<3
Toda ko je adrenalin popustil, so ji misli odplavale k mami. Je bilo prav, kar je naredila? Morda je bilo zelo narobe. Kaj, če se ji kaj zgodi? Začela se je počutiti krivo in ta občutek je lezel vanjo postopoma in počasi, a bilo ga je vedno več. Saj vendarle ni bila tako slaba mama. Spomnila se je na dni, ko je bila prijazna, ko jo je hecala. Ko je bila skoraj normalna. Ah, kaj pa je Nika vedela, kaj to pomeni imeti normalno mamo. Za njih je bilo to normalno, in na to so se navadili.
Želela se je vrniti in se opravičiti mami, jo objeti. Vendarle je bila njena mama. Njena prsa so se spuščala in dvigovala, medtem ko ji je v možganih divjala nevihta.
“Maks? Maks?” je šepnila prestrašeno.
Začutil je dvom v njenem glasu in se obrnil k njej z zaskrbljenim obrazom: “Kaj je narobe?”
“Ali je prav to, kar delamo? Kaj, če nas dobijo? Kaj pa policija?”
“Poslušaj Nika, takole je. Odločiti se moraš; ali dovoliš mami, da te še naprej uničuje, in ostajaš tam samo zato, ker je tako ‘prav’, ker je tako družbeno sprejemljivo, ali pa izbereš sebe, in ti ni mar, kaj si drugi mislijo. Jaz sem izbral sebe, zato sem šel,” je rekel Maks z resnobnim glasom.
To je na Niki pustilo vtis, in ni rekla ničesar več, samo mirno je obsedela v avtu. Vožnja se je nadaljevala v tišini, medtem ko je avto poskakoval po luknjah v cesti. Vsi so strmeli skozi okno in vsak je bil globoko zamišljen v svoje misli.
Čez nekaj časa je Luka stegnil roko, pritisnil gumb in čez nekaj časa se je zaslišal prasketajoč glas, rahlo podoben glasbi. Čez nekaj časa je Nika razločila melodijo. Bila je pesem The best day of my life.
Bila je odlična pesem za ta trenutek, in kmalu je začela tleskati z rokami v ritmu, Luka in Maks pa sta si začela potiho mrmrati besedilo. Čez nekaj časa so že vsi glasno peli in se zibali v ritmu na zadušen glas iz radia.
Vedela je, da grozno fuša, in da ne zna peti, a takrat ji je bilo vseeno. Ob njej je sedela Katja, ki je imela pričakovano odličen smisel za petje, pred njo njen brat in na voznikovem sedežu Luka. Pozabila je na skrbi in počutila se je srečno. Bilo je tako preprosto, a tako lepo.
Ko je Luka nenadoma sunkovito in ostro zavil iz glavne ceste v ozko, makedamsko cestico po polju, so še vedno na glas prepevali in se zabavali. Za nekaj trenutkov so utihnili in se ozrli naokoli.
“Tukaj živi moja babica,” je rekel Luka, vstavil avto pred neko hišo in ga vgasnil. “Samo prositi jo grem za prikolico, takoj bom nazaj,” je še rekel in hitro skočil iz avta ter skoraj stekel do vhodnih vrat hiše.
Maks je vtišal glasnost radija, tako da se je slišalo samo še glasnejše piske in hrapave zvoke, in Niki je v nosnice vdrl vonj po kmetiji, po podeželju. Od daleč so opazovali, kako je vrata odprla stara gospa, kako je objela svojega vnuka in njun pogovor.
Kmalu je prihitel nazaj do avta z nasmeškom na obrazu in dvignjenim palcem. Vsedel se je v avto in ga premaknil do prikolice. Kar nekaj časa jo je poizkušal pripeti na avto, in ko mu je uspelo, se je vrnil v avto ter ga odpeljal po makedamski potki naprej. Vstavil se je zraven kozolca in spet vgasnil avto.
“Tako. Tukaj bomo prenočili,” je rekel.
Nihče se ni upiral tej ideji, in Nika je stopila ven ter se na dolgo in široko pretegnila. Ozrla se je naokoli. Bili so sredi polja, kakšnih sto metrov stran od štirih hiš, med njimi tudi hiše Lukatove babice.
Sprehodila se je par korakov in se ulegla na travo. Zavohala je sveže pokošeno travo, in začela jo je božati s prsti.
Kmalu je prišel še Maks in se ulegel zraven nje. Nekaj časa sta v tišini opazovala sonce, ki se je pripravljalo, da zaide, potem pa je rekla Nika potiho: “Prav imaš. Izberem sebe.”
______________________________________
evo mau krajši del za spremembo hahah<3
no ja, upam da se ne vleče preveč<3
lepo se mejtee pa mamo to s šolo<3
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
omggg, obožujem tvojo zgodbo<33 pač zelo mi je všeč tvoj stil pisanja, edino pripomnila bi da se pravilno sklanja lukove babice, ne lukatove<3
Ampak love itt
Ampak love itt
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
obožujem. ta del k reče d zbere sebe je top. lovamm, nimam kej za dodat <33
1
Moj odgovor:
Vadduajdu
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Prijatlska dilema
torj jst že od majhnega poznam to eno punco ker ma moje sosede za stare starše+je moja sorodnica. no kot mala je meni šla ona na živce in sem se smao delala da sem z njo prijateljica (pač kk otročje) to pa tudi zato ker je bla bolj podivjana in malo kao troublemaker. ampak js sem se znjo vseeno tak skori vsak vikend z njo družla in pol v zadnih letih se je tudi "poboljšala" in sva se recimo da bl razumeli. ta punca pa je tudi 2 let mlajša od mene in je ponavadi kr otročja oz kaj hočem povedat da še ne razmišlja lih zrelo (no sej kot da jaz pa). no in te stvari mene motjo in že iz otroštva je ona hotla čustveno manipulirat npr. "če to narediš ne bova več prjatlci" ampak meni je blo vseeno ker me je malo bolel k za njo (pač takrat itak nisem hotla bit njena prjatlca). ona se je pa tudi vedno hotla z mano družit in je s tem bla tud ful vsijliva (pa ko sem ji rekla da mam dovolj al pa ji poskusla namignit je še ona kr vztrajala) in js ji itak nisem mogla kr rečt da mi ni za druženje tak da sem se včasih lagala da mam opravke al pa sem ji med druženjem kr mal zbežala 🫣
no tega zdj ne delam več pa ona tud ne sili tolko (to sva pač rešli ker sem ji nekak pol dopovedla, da je meni 7 ur druženja preveč in da mi je 1 ura že dovolj). in pol sva tud posltali nekak bff. no sej ne rečem da sem js tu nek angelček kr nisem in vem da ma ona tud svoje težave ampak je za moje pojme še za moja leta malo nezrela, malo čustveno manipulira (sej ji ne uspeva ampak ja), velikokrat pove tud kaj svoji mami kar men ni ušeč ker lahko pol njena mami tud moji mami kaj pove kar js mogoč pred nji skrivam in v njeni družbi se ne počutim lih najbolje (pa mot me tud da je tak insecure in pol meni govori kak sem lepa kar pa vem da v njenih očeh nisem in se ji včasih to tudsliš-pač come on girl). pa ona je taka oseba da rab nek reasurance (npr. če se kaj mejčken sprema pol ona piše kak me lova pa kak je vesela da me ma kot da želi z mojim odzivom na to potrditi da sva še prijatlci). pač mene njena družba emotionali exaust me.
no in moj point je da js nočem bit več z njo prijatlca vsaj ne najboljša in no se. se že recimo poskusla odaljit od nje ampak ni to tak lahko. in fora je v tem da se bom js tud kmal preselila in njo zdj skrbi da si bom tam našla druge prjatlce ki mi bodo boljše od nje in da ona ne bo več moja bff, ker pač ona zgleda da dobiva tak vibe od mene (no sej nima lih narobe). pač js njej pomenm tko vse in sem ji ful special in ona nebi mogla brez mene ampak ve da ona ni to zame (njene besede)-ona nima tudi ne ravno vlk prijateljev izven šole (sej js tud ne but like you see waht im getting at) in ji pomojem za to tud tolk pomenm. v glavnem js sem si itak mislila da se bom lah mal oddaljila od nje ko se bom preselila pol pa bom bla še itak verjetn zaposlena s šolo. in zadnjič se mi je ona o tem začela jokat (kot sem že nekaj prej povedla) pa kk bo pogrešala naše druženje pa da jo spomini na nas ožalostijo ker ve da tega ne bo več (nas=js, ona, pa še moji sorojenc ). in sej js ji pravm naj bo vesela da smo se meli fajn in da ma lepe spomine oz da je to doživela. in ona men tud pol začne razlagat kk lahko ona mene pride obistkat z vlako pa ne vem kj vse še (pač sure, sam ne vsak teden). pa ona pogreša mojo družbo že po tak enem tednu, men pa je že vsak mesec preveč (ker moj social battery je malo šit).
moje vprašanje je kak naj nisem njena bff (pa tak ti labelsi kdo je bff pa kdo ni mi je zdaj ko postajam starejša malo bol tk) in kak ji naj to dopovem oz se je znebim brez da bi jo totalno prizadela in kk naj to nardim, še posebej ker je moja sorodnica (pač to je tak the only problem, če ne bi bli sorodnici in če starši ne bi bli prijatelji bi blo to ful lażje)???
no tega zdj ne delam več pa ona tud ne sili tolko (to sva pač rešli ker sem ji nekak pol dopovedla, da je meni 7 ur druženja preveč in da mi je 1 ura že dovolj). in pol sva tud posltali nekak bff. no sej ne rečem da sem js tu nek angelček kr nisem in vem da ma ona tud svoje težave ampak je za moje pojme še za moja leta malo nezrela, malo čustveno manipulira (sej ji ne uspeva ampak ja), velikokrat pove tud kaj svoji mami kar men ni ušeč ker lahko pol njena mami tud moji mami kaj pove kar js mogoč pred nji skrivam in v njeni družbi se ne počutim lih najbolje (pa mot me tud da je tak insecure in pol meni govori kak sem lepa kar pa vem da v njenih očeh nisem in se ji včasih to tudsliš-pač come on girl). pa ona je taka oseba da rab nek reasurance (npr. če se kaj mejčken sprema pol ona piše kak me lova pa kak je vesela da me ma kot da želi z mojim odzivom na to potrditi da sva še prijatlci). pač mene njena družba emotionali exaust me.
no in moj point je da js nočem bit več z njo prijatlca vsaj ne najboljša in no se. se že recimo poskusla odaljit od nje ampak ni to tak lahko. in fora je v tem da se bom js tud kmal preselila in njo zdj skrbi da si bom tam našla druge prjatlce ki mi bodo boljše od nje in da ona ne bo več moja bff, ker pač ona zgleda da dobiva tak vibe od mene (no sej nima lih narobe). pač js njej pomenm tko vse in sem ji ful special in ona nebi mogla brez mene ampak ve da ona ni to zame (njene besede)-ona nima tudi ne ravno vlk prijateljev izven šole (sej js tud ne but like you see waht im getting at) in ji pomojem za to tud tolk pomenm. v glavnem js sem si itak mislila da se bom lah mal oddaljila od nje ko se bom preselila pol pa bom bla še itak verjetn zaposlena s šolo. in zadnjič se mi je ona o tem začela jokat (kot sem že nekaj prej povedla) pa kk bo pogrešala naše druženje pa da jo spomini na nas ožalostijo ker ve da tega ne bo več (nas=js, ona, pa še moji sorojenc ). in sej js ji pravm naj bo vesela da smo se meli fajn in da ma lepe spomine oz da je to doživela. in ona men tud pol začne razlagat kk lahko ona mene pride obistkat z vlako pa ne vem kj vse še (pač sure, sam ne vsak teden). pa ona pogreša mojo družbo že po tak enem tednu, men pa je že vsak mesec preveč (ker moj social battery je malo šit).
moje vprašanje je kak naj nisem njena bff (pa tak ti labelsi kdo je bff pa kdo ni mi je zdaj ko postajam starejša malo bol tk) in kak ji naj to dopovem oz se je znebim brez da bi jo totalno prizadela in kk naj to nardim, še posebej ker je moja sorodnica (pač to je tak the only problem, če ne bi bli sorodnici in če starši ne bi bli prijatelji bi blo to ful lażje)???
