Spomnim se,da smo z bendom zmenjeni okoli šestih, zato pripnem Earth na povodec in ji nataknem nataknem nagobčnik, saj greva z avtobusom. Zgrabim kitaro in se odpravim do avtobusne postaje. Ko prispeva avtobus ravno odpelje, zato čakava še petnajst minut.
Medtem na hitro napišem sporočilo Jaku:”Pozna bova.” Avtobus pripelje in skočiva gor. Plačam vozovnici in se usedeva.
Ena stara gospa naju premeri z čudnim pogledom, češ:”Ugriznila me bo.”
Zdolgočaseno jo pogledam in obrne se stran. Končno prispeva. Zlezeva dol iz avtobusa in prepešačiva še nekaj sto metrov.

Ko prispeva pozdraviva Jakove starše in greva v klet. Earth vsa navdušena pozdravi vsakega posebej in se zlekne na kavč.
Jake začne pogovor: “Kako ste kaj?”
“V redu” vsi skoraj enoglasno zamomljamo.
Ne vem ali smo živčni zaradi menedžerja ali česa drugega. Po dveh minutah molka končno nekdo namigne, da se gremo sprehodit.
“Pojdimo v mestno jedro,” predlaga Olivia in vsi se strinjamo. Ta večer imam res čuden občutek in tako je očitno tudi z ostalimi. Počasi se sprehajamo in redko kdaj kater kaj reče.

V predmestju se vstavimo v lokalu in naročimo vsak svoj sendvič. Pojemo ga skoraj brez besed, plačamo in se odpravimo naprej. Sprehodimo se do mestnega jedra in si ogledujemo znamenitosti, ki smo jih videli že neštetokrat. Na ulici ni skoraj nobenega. Tišina je. Mučna tišina. Pogledam Erin in ona se mi nasmehne. Čudovit nasmeh ima. Všeč mi je od sedmega razreda v osnovni šoli. Malo se usedem na rob vodnjaka in ostali pa gredo malo naprej. Gledam kako izginejo za vogalom. Na vodnjaki obujam stare spomine z bendom.

Zaslišim krik. Takoj vstanem in stečem za prijatelji. Zagledam jo. Mrtvo hladna leži na tleh. Naša favoritinja- Hannah.
Erin prva spregovori in se ji malo približa:”Hannah, si v redu?”
Šele takrat zagledam lužo krvi v kateri nepremično leži Hannina glava. Zdrznem se in se sesedem na kolena. V trenutko se mi zamegli pred učmi in padem vznak.
”Mateo!!” slišim iz vseh koncev, ampak enostavno ne morem odgovoriti.
Zbudim se v bolnici in vsi štirje strmijo vame.

“Oh Mateo!” privre iz Jaka.
Zdaj čustva preplavijo tudi Erin:”Mislili smo, da se ne boš prebudil!”
Še vedno nisem čisto pri sebi, ampak možgani mi že brezhibno delujejo:”Kaj se je zgodilo s Hannah??”
“Umrla je že včeraj malo po koncertu” mi je zaupal Luke.
“In morda nas bodo obtožili umora” ga napol v joku dopolni Olivia.

Zvrti se mi in skoraj spet padem v nezavest. V glavi se mi roji neskončno temačnih misli. Olivia izbruhne v jok, medtem ko se Erin poskuša zadržati.
”V redu je…” rečem in vsi me pogledajo, kot da sem padel iz Marsa.” Erin lahko jokaš. Zadrževanje čustev nam zdaj ne bo pomagalo. Še zboliš lahko,” nadaljujem in vsi mi prikimajo. Nasmehnem se in ulijejo se mi solze.

----------———
omggg folkkk hope u like it. V bistvu sem to napisala skor pol leta nazajjj. Hehe pričakujte nadeljevanje:)
Bailey