Vdor je bil lažji del. Z nekaj kovaških sposobnostmi so se vrata sefa takoj odprla. Amari je zmrznila tla in ostali so smuknili noter in pričeli prenašati denar. Jaz sem ostala na straži in lahko povem, da je doooolgooočasna. Vleče se kot tiste človeške sekunde, ali kako se reče. Vsedem se, z hrbtom obrnjena proti steni. Končno zaslišim zvok, ki ni brnenje klime. Vedela sam da to niso ostali, saj sem na lastne oči videla kako so šli v sef. Hitro sem se spremenila v mačko in tiho sledila zvoku.
Človek je hodil okoli. V roki je držal svetilko. Le kaj se potika tukaj ob tem času se vprašam, nato se pa spomnim, da imamo tudi mi boljše opravke. V glavi se mi je že ustvarjal plan. Kot ptič sem poletela na okensko polico in s kljunom potrkala na steklo. Človek je pogledal gor, ob boku so se mu pa zalesketali ključi. Ravnokar sem dobila idejo. Zarežala bi se, če bi se ptiči lahko režali. Zletela sem dol in smuknila ključe. Prvi korak: opravljen. Nasljednji del je zahteval več truda. Spreminjala sem se v živali in ljudi, sledila sem nevidnemu ritmu. Namerno sem občasno dregnila kaj in človek se je takoj ozrl v tisto smer. Jaz sem ta čas bila že na drugi strani sobe. Pretrašenega sem ga pomikala proti vratom. Po veliko truda, sva le prispela. Prikazala sem se za njim, odprla vrata in ga potisnila noter. Zaprla sem vrata, in človek je bil kmalu zakljenen v sobi.
Zadihana sem se odpravila proti sefu. Ravno ko sem prispela je zazvonil alarm. “Napačna vrata.” Si zamrmram, ostali me jezno pogledajo. “Zaklenila sem ga v sobico! Nisem vedela, da sobica spušča zvoke!” Amari zavzdihne, nato me pogleda. “To je alarm! In kmalu bo prispela policija! Srečo imamo, da smo že napolnili vreče. Pozneje se boš izgovarjala, zdaj gremo!” V roke mi potisne vrečo in me potegnila za sabo. Kylan nas je vodil in nam pot po hodnikih kazal z svetlečo potko. Prišli smo do glavnih vrat. Tako kot policaji. “Odličen čas za naklučja.” Amari zavzdihne.
Pomaham policajem na drugi strani vrat, ki smo jih skrbno zakleneili. Nato se ozrem v ostale. “Skozi glavni vhod ne moremo, drugih izhodov pa ne vidim.” “Tam!” Vzklikne Kylan. Palico, ki se je izkazala za čarobno, usmeri v steno. Rumena vrata so osveteljena s čarovnijo. “Kot pravijo ljudje, nikoli ne reči ne svetlečim rumenim vratom!” Camilo med vzklikom zbeži proti vratom. Začudeno ga pogledam “Ljudje so čudni.” Hitro vrže dimno bombo ravno ko policaji vdrejo noter in se poženejo za nami. Adrenalin mi da hitrost in sodeč po izrazih prijateljev se tudi njim ne ljubi počasnosti. Vrata skoraj sunemo s tečajev ko planemo ven. Stečemo za vogal. “Snamite si maske!” Sikne Amari.Zadihani se začnemo krinkati. Predvidevali smo,da se bo kaj takega zgodilo. Hitro se spremenim v strako, ostali pa hitijo slačit jopce pod katerimi so navadne majce. Hah, le eden plusov spremenjevalca oblike.


Zaradi začetka šole bom verjetno zgodbe objavljala enkran na teden, ob vikendih.
Upam da uživate v zgodbah, če pa najdem čas pa napišem kako zgodbo tudi prej!!!
Lepo se imejte!:grin::blush::heart: