Odprla sem šolsko torbo in ven vzela zvezek za matematiko. Domačo nalogo, nam je naložil Brandon Wilson, profesor, ki je zaradi svoje mladosti in zvezdniškega nasmeška pritegnil pozornost številnih najstnic. Začela sem reševati zahtevne račune in kaj kmalu obupala. Matematika mi ni šla najbolje in res mi je bilo vseeno za domače naloge. Kot da se kaj zgodi, če jih ne narediš. Malo te oštejejo, česar pač ne poslušaš in pouk se nadaljuje kot vedno. Če pa bi me že prijelo, da bi jo rada imela narejeno, bi lahko prosila Emily za zvezek in med odmorom prepisala. Mala malica. Res ni bilo vredno truda.
Ker smo naslednji dan pisali biologijo, sem odprla učbenik in ga preletela. Ni se mi ljubilo učiti in ker biologija ni bila tako zahtevna, kot se je zdela mojim staršem, sem nekako vedno dobila najmanj pozitivno oceno. Ustavila sem se na strani, kjer je bilo bolje razloženo ožilje in še enkrat z zanimanjem opazovala narisano človeško telo in rdeče črte, ki so ponazarjale žile. Najtemnejše barve rdeče so predstavljale arterije, najsvetlejše pa vene. Rahlo sem se dotaknila arterije na vratu, ki me je najbolj pritegnila in ji sledila s prstom. Predstavljala sem si kri, ki teče skoznjo in vzdrgetala. Nisem si znala razložiti, zakaj me to pravzaprav sploh tako zanima, zato sem kar malo pretresena s treskom zaprla učbenik in ga vrgla na tla.
Odločila sem se, da mi bo svež zrak dobro del, zato sem potiho odprla vrata svoje sobe in prisluhnila. Slišala sem, kako nekdo pomiva posodo, najbrž mama, saj sem zaznala tudi glas moškega, ki je ravno oznanil nov gol za Brazilijo, kar je pomenilo, da je oče gledal nogometno tekmo. Zaprla sem vrata svoje sobe in se izmuznila v njuno spalnico. Čeprav nisem bila prepričana, zakaj se ju izogibam, si nisem želela vprašanj, kot so: „Kam greš? Kdaj prideš? Boš kaj pojedla? Si dovolj oblečena?“ Ob misli na to sem pogledala svoj dolgočasen črn pulover s kapuco in strgane črne kavbojke ter se odločila, da me ne bo zeblo. Odprla sem velika steklena vrata in stopila na balkon. Veter mi je razkuštral dolge temno rjave lase in ugotovila sem, da je hladneje, kot sem pričakovala. Kljub temu sem stekla po zavitih železnih stopnicah in se odpravila po ozki pohodni potki, ki je vodila v gozd. Ko sem se že za nekaj metrov oddaljila od hiše, se je trava okoli mene začela gostiti in postajati vse višja. Kmalu mi je segala že do bokov in mi oteževala hojo. Kljub zapletanju nog, v še vedno zeleno, a že malo posušeno rastlinje, sem se hitro približala robu gozda in se zastrmela v njegovo skrivnostno notranjost. Ker je bila jesen, so večbarvni listi prekrili dolgočasno zemljo in s tem ustvarili pisano preprogo, ki se mi je zdela zares čudovita. Vsakič znova sem bila presunjena nad lepotami narave. Zazrla sem se v nebo in z občudovanjem opazovala tudi drevesa, ki so sicer že skoraj povsem izgubila svoje liste, a so še vedno izžarevala lepoto in moč.
Podala sem se v gozd in nisem bila prepričana, kam pravzaprav sploh hodim, temveč sem le sledila svojemu nosu, kot bi temu rekla moja mama. Znašla sem se na travnati jasi, se usedla pod eno izmed dreves ob njej, zaprla oči in prisluhnila tišini. A bolj kot sem poslušala, bolje sem se začela zavedati, da pravzaprav ne poslušam tišine, temveč zvoke gozda. Zvoke, ki so izdajali, da je gozd živ. Nedaleč od mene so čivkali ptički, ki jim je mama ptica ravno prinesla hrano. Na drugi strani jase sem zaslišala žuboreti potoček in si predstavljala mrzlo vodo na svoji dlani, ko bi jo potopila vanj. Ko sem tam sedela že kar nekaj časa, sem ujela tudi zvok topotanja kopit, ki so po vsej verjetnosti pripadala kakšni srni. Ob tej misli sem se zdrznila prav tako kot prej, pri učbeniku za biologijo, to pa je bila tudi zadnja misel preden me je zavzela črnina in sem kar tam, na gozdnatih tleh zaspala.
Zbudila sem se zadihana, kar je bilo precej čudno. Še sanjala nisem, da bi si s tem razložila čudno vedenje. Opazila sem, da je bil gozd že zajet v temo in se ni več zdel tako prijazen kot popoldan. Iz žepa puloverja sem vzela mobilni telefon in hitro zmanjšala svetlost zaslona, ko me je le-ta skoraj zaslepila. Pogledala sem na uro in ugotovila, da sem spala precej dolgo, saj je bila že deveta zvečer. Hitro sem vstala in hotela na telefonu prižgati svetilko, da se ne bi spotaknila ob kakšno korenino, a presenečeno ugotovila, da kljub temi čisto dobro vidim. Telefon sem pospravila nazaj v žep in si ogledala svet okoli sebe. Edina stvar, ki je izdajala, da je sonce zašlo, je bila siva odeja, ki je pokrila vse barve, kot bi bil le nekakšen čuden mrak. To je bilo za letni čas in uro precej nenavadno, saj nisem opazila niti lune, ki bi z mesečino malo osvetlila okolico. Spomnila sem se, da sem ob podobni uri včeraj pogledala skozi okno svoje sobe, v gozd, ki je bil zajet v noč in tišino. Vse skupaj je bilo torej precej nenavadno.
Nisem hotela več razmišljati, da je nekaj narobe z mano, zato sem se odpravila nazaj proti domu in čeprav si tega ne bi nikoli priznala, me je bilo strah. Strah me je bilo tega ne-temnega temnega gozda in strah me je bilo same sebe. Ko je nekaj zašumelo v bližnjem grmu, sem zato kar poskočila in še pospešila korak, čeprav nikakor nisem hodila počasi. „Samo veter je. Ničesar ni tukaj. Samo veter piha,“ sem si mrmrala in se skušala pomiriti. Proti svoji volji sem pogledala proti krošnjam dreves in zgroženo opazila, da se nobena veja ne premika, še listi se niso zganili. Stresla sem z glavo in hotela pregnati misli, pot pa se mi je zdela neskončno dolga, čeprav sem prej mislila, da sem na jaso prišla kar hitro. Upala sem, da sem šla vsaj v pravo smer in se ne bom še izgubila. Spet je zašumelo v grmu tik pred mano in srce mi je zastalo. Zdaj sem že skoraj tekla, a je nekaj skočilo predme in od strahu sem zakričala.

___________________________________________________________________________________

Evooo, tretji del. Se mi zdi, da šele zdaj postaja zanimivo. Upam, da vas pritegne.
Vesela bom vaših komentarjev.
Lp.