*zelena*12. POGLAVJE: Srce*zelena*




»Torej še enkrat: Kdo je bil?!« se je zadrla ravnateljica. Prestrašeno sem stopila naprej. Tresla sem se, kot šiba na vodi. »Ti? In zakaj si jo zažgala draga gospodična?!«
Skomignila sem z rameni. »N-ne v-vem-m. Saj sem vendar vilinka!«
Ravnateljica se ni ganila, kot da se je šele zdaj tega zavedla. »Angelina. To je tvoje področje.« Potem je odšla. Angelina je prišla do mene. Videti je bila živčna.
»Pridi z mano. Z gospo Wilkins ti bova vse razložili,« je rekla. A zato je nervozna! Zapustila sem Kayo in odšla z Angelino. V tišini sva hodili po hodniku. Razmišljala sem, če bom sedaj izvedela vse skrivnosti. In res sem jih. Vsaj tako sem mislila. Končno sva prišli pred vrata njenega kabineta. Vstopili sva. Kot zadnjič, je v prostori sedela tudi gospa Wilkins. Ni se smehljala ali kako drugače pokazala, da me je vesela. Angelina me je napotila na stol nasproti kavne mize, sama pa je sedla zraven mene.
»Verjetno hočeš izvedeti, od kod ti moči,« je rekla starka. Pokimala sem. »Torej. To ti bo težko razložiti. Moraš razumeti.«
Stisnila sem ustnice, a sem pokimala.
»Obstajata en svet.« O.K. To me ni presenetilo. »Nanj se je že pred človeštvom začelo širiti zlo. Magična bitja so potrebovala nekoga, ki bi svet držal v ravnovesju in odganjal zlo v drugem. Ta je imel tudi posebne moči. Ti so imeli posebne moči. Več jih je bilo.«
»In vedve nekaj sumita. Nekaj v zvezi z mano. Kajne?« sem ugibala, a vedela, da imam prav. Vedela sem odgovor.
»Ja. In to je potrdilo najine sume. Ti si ena izmed njih.« Zazrla sem se globoko v Angelinine temno rjave oči in v njih videla čustva. Ponos, veselje in strah. Točno sem vedela, zakaj strah. Bala se je, da mi bo spodletelo, ali me bo moč ubila. In lahko sem se strinjala z njo. A ponos. Tega nisem vedela. Zakaj bi bila ponosna name? Kaj, če zamočim? Kaj bom potem? Nisem vedela. Veselje. Mogoče povezano s ponosom. A nisem razumela. Zakaj jima je bilo sploh mar zame? Saj sem vedno prinašala težave, zakaj bi me potem kdo imel rad? Toliko vprašanj in spet na nobeno od njih nisem imela odgovora. Lotevalo se me je več čustev hkrati; veselje, ker je bila Angelina ponosna, strah pred tem, da mi spodleti, najbolj pa se me je lotevala panika. Kaj zdaj? Je navadnega življenja konec? Zakaj jaz? Zakaj vedno jaz? Spet sama vprašanja in same skrivnosti. Najbolj pa mi je šlo na živce, ker mi ni nihče nikoli ničesar povedal po resnici. Vedno so nekaj prikrivali. Zakaj? Je zdaj sploh pomembno? Ne ni. Ni jim mar zame. Mar jim je le za svet. Vsem. Nikogar ne brigam in nihče me nima rad. To je neizpodbitna resnica. Resnica, ki je ne morem zatreti. Tako je. In tako bo. Za vedno. Tega ne morem spremeniti. To je odločitev *i*njih*i*, ne mene. Jaz se moram le odločiti: Ali jim bom ustregla ali bom pustila, da svet propade? Prva možnost. Nisem hotela, da bi svet propadel. To bi bilo grozno. Tega ne bi preživela. Ne bi. Nikoli. Nikoli. Nikoli ne bi hotela, da kdo umre zaradi mene. Njim je vseeno, a meni ni. Tako je. In tako bo. Za vedno.
»Kako se bom moči naučila uporabljati?« sem vprašala, da bi nehala razmišljati o drugih.
»Več elementalskih učiteljev je, ki bi te lahko učili. In jaz, kot čarovnica,« je preprosto odvrnila gospa Wilkins. Kot bi bilo to samoumevno.
»Pa vedo za moje…?« sem negotovo vprašala.
»Vedo. A bodo skrivnost držali. In tudi ti jo boš,« je namesto nje odgovorila Angelina. »Bodi previdna. Ljudje te lahko izdajo.« Kot, da tega ne vem. Veliko ljudi me je izdalo. Veliko takih, za katere sem mislila, da so moji prijatelji. Ravno v trenutku, ko sem jih najbolj potrebovala, so me izdali. Tako sem se naučila, da ne smem zaupati. Nikomur. Niti gospe Wilkins ali Angelini. Najbolj od vseh sem zaupala Kayi. Ne vem zakaj. Dajala mi je tak občutek. Občutek zaupanja. Občutek, ki sem ga začutila prvič v življenju.

~ ~ ~ ~
Živjo pilovci!:hugging:
Če vm je zgodba všeč plis dejte:heart: al pa komentirejte. Obojga sm vesela:blush:
Upam, da se mate dobr.:kissing_heart:
Lp,
loly (lolygirl)