Živjo! Po dolgem premoru, sem se odločila objaviti nov del. Če vam bo všeč pritisnite lajk in komentirajte kako se vam zdi <3


Veverica in hrček sta se na sprednjih sedežih helikopterja pogovarjala o vsem mogočem, jaz pa sem zadaj tuhtal, kam gremo. Ko sem pred sabo zagledal največji hrib kar sem jih kdaj videl, je bilo vse jasno. Pravzaprav, goro.

''Nimam dobrih spominov na to goro'' sem rekel sam pri sebi in pomislil na Sfingino uganko.

Medtem, ko se prijatelja še zmenila nista za mojo pripombo, smo pristali, približno na 1300 metrih. Veverica je zaploskala našemu podvigu in zakričala:

''Zdaj sem prva veverica, ki ji je uspelo priti na Mount Everest!''

''Jaz pa prvi hrček!'', se ji je pridružil še on.

Ko bi vsaj lahko še jaz to zaklical, ampak vsi vedo, da je že moj stric prišel sem pred mano in sicer kot prvi morski prašiček na svetu. Neuradno, seveda. Razgledali smo se po okolici. Majhna snežna stelja je prekrivala gorsko rastlinstvo; trave, kar je je še ostalo, drevesa, malo mahov na posameznih skalah … Edine živali tod okrog smo bili. Razumljivo, glede na to kako je mrzlo.

''Kje mislita, da je dragulj?''

S tem vprašanjem začnem vsakič, ko pridemo na novo destinacijo.

''Ne vem, a upam, da ga hitro najdemo. Izteka se nam namreč že peti dan odkar smo na nalogi. Še jutri in pojutrišnjem, potem pa pok! Konec!'' malo dramatično pove veverica.

S hrčkom jo le gledava z odprtimi usti in čez čas prikimava. Malo smo hodili, malo tekli, malo kopali, malo počivali, a še vedno nismo našli dragulja.

''To ni lahko.'' Ves zadihan pove hrček.

''Česa ne poveš.'' Sem rekel jaz, skoraj še bolj zadihan kot on.

''Fanta, nekaj ni v redu.'' je rekla veverica.

Strinjal sem se. Dragulje smo običajno takoj našli, zdaj pa … Kot, da bi izginil. Vedela sta kaj razmišljam in prikimala.

''Misliš, da ga je kdo vzel?'' prestrašeno vpraša veverica.

''Ne. Ni. Ne sme. Ni moral.'' Malo zmedeno in prestrašeno izbiram pravi odgovor.

Vsi smo čisto tiho, dokler hrček ne predlaga, da se s čim zamotimo. Strinjava se, a le pod pogojem, da potem poiščemo dragulj. Pa če bomo morali pregledati vse kotičke te gore. Naša naloga je, da ga najdemo.

''Gremo se pantomimo!'' sem predlagal, ko yem videl, da nihče drud nima bolj pametne ideje.

''Jaz sem za.'' Odgovorita soglasno.

Prva je na vrsti veverica, ki pokaže drevo. To ugotovi hrček. Drugi je torej on.

''Am, slon?'' sem poizkusil, čeprav nisem bil prepričan o odgovoru.

''Nilski konj!'' poizkusi veverica.

''Legvan!''

''Mačka!''

''Konj!''

Tako poizkušava še petnajst minut, dokler se oba ne vdava.

''Miza je!'' zakriči hrček.

Postrani sva ga pogledala in vsi smo se začeli na ves glas smejati.

''Ti si na vrsti!'' mi reče veverica.

Izberem si ribo. Ni tako težka pa tudi ne tako lahka za ugotoviti. In jaz, neizučen prašiček, ne najdem druge možnosti za prikaz, kakor, da se vržem na tla in se delam, da sem riba na suhem. Nekaj časa tako krilim po tleh, da bi se jima utrnilo. Ravno, ko je veverica odprla usta sem zaslišal prhutanje kril in ostri kremplji so me zagrabili za hrbet.

Dg:two_hearts: