Dwenir nerad ovinkari, raje je direkten in konkreten. Tako je bilo tudi tistega dne, ko je Feliksu Glawirjevo sporočilo preprosto zaupal s temi besedami: "Feliks, Glawir se hoče s tabo pogajati danes, v tem trenutku, za kaj se gre, boš izvedel tam."
Feliksu ni pustil kaj prida dovolj časa za razmišljanje o tem, kar mu je povedal, saj je takoj nadaljeval: "Iti morava točno ... zdaj."
"Ampak kako?" se je spraševal mladi gimnazijec. V glavi so se mu začele plesti razne predstave, kako naj bi zgledalo potovanje do rezidence vrhovnih. Bosta potovala z avtom? Z letalom? Z ladjo?
Svetlolasec je v tem istem trenutku iz svojega gromozanskega nahrbtnika vzel steklenico z neznano tekočino in dva kozarca, kamor je vlil vsebino steklenice. Snov je bila nekoliko podobna vodi, natančneje motni vodi, in zgledala ni kaj privlačna. Če malo pretiravamo, lahko rečemo, da se je zdela nagnusna. "Samo spij, ni tako ogabno, kot se morda zdi," mu je naročil Dwenir in si že zlil tekočino v usta.
Feliks je ponovno pogledal kozarec z motno pijačo, ki se mu je zdela podobna strupu, kljub temu da je vedel, da ga svetlolasi velikan nikakor ne bo hotel zastrupiti. A še vedno je čutil odpor in gnus.
Takrat Feliks ni mogel verjeti svojim očem, kajti Dwenirjev obris se je nenadoma začel megliti. Feliks je budno opazoval vsak del telesa, ki je počasi izginil neznano kam, dokler je naenkrat ostal sam.
"Dwenir! Dwenir! Kje za vraga si?!" je obupano vzklikal rjavolasec, a pred njim še kar ni stala nobena podoba.
Ponovno je ozrl neznano pijačo. Ta se mu je še kar zdela nepojemljivo nagnusna, obenem pa je vedel, da ga bo pripeljala do Dwenirja. Zato je dvignil kozarec pred svoja usta in samemu sebi rekel: "Na zdravje."
*
Feliks je mislil, da do Glawirjevih prostorov vodi skriven bunker ali pa nekakšen tunel, ki bi dodatno zavaroval prostore glavnega vrhovnega. Ne, ne, do Glawirjevih soban je vodil le preprost in temačen hodnik, ki je gimnazijca spominjal na hiše iz grozljivk. Edino prisotno okrasje so bili enostavni, a kljub temu skrbno izdelani, portreti visokih ljudi kot Dwenir (vrhovni?).
Ne le to, omenjeni tunel je bil tudi izredno kratek, tako da sta Dwenir in Feliks prispela do Glawirjevega salona v pičlih dveh minutah. Omenjeni salon je bil prav tako skromen, kajti vseboval je le nekaj omar in foteljev in zopet nekaj strašljivih portretov.
Skromen pa definitivno ni videti Glawir, ki sedi s prekrižanimi nogami na najudobnejšem fotelju. Feliks si je glavnega vrhovnega predstavljal točno takšnega, kakršen je zdaj. Te zlobne temne oči, s katerimi je verjetno namenil že mnogo grdih in jeznih pogledov. Na prvi pogled vzorna in lepa moška obleka, a na drugi pogled poudarek njegovega častihlepnega položaja. Namrščen obraz z mnogimi gubami, ki so se mu zagotovo naredile, ko je toliko tuhtal o tem, kako bi škodoval ostalim. Nekoliko daljši temno rjavi lasje, med katerimi so se že znašli sivi, ker ima verjetno toliko skrbi s tem, kako bi koga pretental. In še in še.
Skratka, Feliks je že prej zaradi Dwenirja sovražil Glawirja, zdaj pa ga je še toliko bolj.
"Sedi," mu je s tihim globokim glasom ukazal Glawir in Feliks ga je ubogal ter tako sedel na bližnji stol.
"Vem, da me sovražiš, Feliks," je nadaljeval velikan in obračal besede, "a verjemi, da te jaz še bolj."
Ker je gimnazijec videl, da je moški pred njim nesramen, si je dovolil, da še sam hodi po njegovih poteh: "i*Jaz*i vas sovražim, ker sem slišal, kako okrutni ste. Zakaj pa vi sovražite mene?"
"Preprosto je," je skomignil Glawir in s svojimi trnastimi očmi ozrl gimnazijca. "Po umoru tiste Lije? Ali Lare? Kako ji je bilo že ime?" je bil neprepričljiv Glawir.
Feliks je bil vesel, da se je njegov sogovorec znašel v dvomih, in ga popravil: "Leja."
"Kakšno čudno ime ... Nič čudnega, da mi je ušlo iz glave," se je opravičil Glawir in nadaljeval: "No, po Lejinem umoru sem sklepal, da policija ne bo šla v podrobnosti — kar se je res zgodilo, zato sem pomislil na to, da boš ti ta, ki bo zares raziskoval umor."
"Ampak nisem bil," ga prekine gimnazijec.
"Res nisi bil," je z rezkim glasom odvrnil glavni vrhovni in pokazal na svojega brata. "Nisi kajti imel časa razmišljati o tem, da gre za kakšna nadnaravna bitja, saj ti je i*on*i že povedal za njih in njihovo krivdo — torej zame. A zaradi tega nisem jezen nate, jezen sem namreč, ker boš lahko svoje vedenje raznesel naprej po vaši umazani zemlji." Glawir je pustil gimnazijcu čas, da je razmislil o njegovih besedah. Nato je spretno spremenil temo pogovora, v tem je bil namreč pravi mojster: "Kakorkoli, nisva zato tukaj, da bi se pogovarjala o tem, kdo bolj sovraži koga," je Glawir hitro zamenjal temo. "Tukaj sva zato, ker se s teboj hočem pogajati."
"O čem?"