Feliks je okoli vilic ovil nekaj špagetov, jih nekaj trenutkov gledal, nato pa jih pojedel. Zatem jih je še dolgo časa žvečil in vmes premišljeval. A ne za dolgo. Nenadoma se mu je ponovno začelo vrteti, vendar na njegovo srečo ne tako zelo hudo kot običajno. Namesto tega je zopet slišal neznane odmevajoče glasove, ki kar niso prenehali govoriti. Slišal je jezen Glawirjev glas in obupan Dwenirjev zavzdih. Na koncu pa je slišal še visok ženski glas, vendar njenih besed ni mogel razumeti. Razumel je le Glawirjev glas, ki je govoril: "Feris, moraš iti! Ti res ni jasno, kako zelo pomembno je to?!" "Feliks, si v redu?" je nenadoma zaslišal očetov glas. Feliks se je ozrl proti očetovim sinjim očem, isti trenutek pa se mu je nehalo vrteti in vrnil se je v realnost. "Da da, seveda, v redu sem," je zajecljal.
"Zdiš se nama zelo napet, Feliks," je povedala mama in se zaskrbljeno spogledala z očetom ter nato še ozrla sina. "Huje kot je bilo takrat, ko sva ti to omenila s Sašo."
"Em ... saj vesta, no ... vsa ta zadeva z glasbeno šolo in gimnazijo ... ni tako lahko, kakor si morda predstavljata," je ponovno Feliks natrosil laž, ki jo je tolikokrat že uporabil za izgovor zato, da ne bi omenil vrhovnih.
"Tudi jaz sem hodil hkrati v gimnazijo in v glasbeno šolo," ga je prekinil oče, ki je imel prav takšen prestrašen pogled kot mama, "vendar sem bil pol manj napet in živčen."
Mama si je tedaj za ušesa zataknila svoj pramen sijočih pšeničnih las in se sklonila bližje Feliksu. "Moral si boš preurediti urnik, če boš hotel še naprej igrati klavir, veš." "Bom, bom," je živčno odrvnil gimnazijec, odložil pribor in odšel v svojo sobo.
*
Doris je bila žalostna in porta. Najprej matematika, nato pa še kemija ... Je bilo sploh prav, da se je vpisala na gimnazija, ko pa se negativne ocene vrstijo ena za drugo? Ne, ne sme razmišljati tako! Konec koncev se ji to dogaja samo pri teh dveh predmetih, nikjer drugje. A starša bosta še vseeno jezna nanjo, na take slabe ocene. Še dobro, da se je takrat kot strela z jasnega pojavil Feliks. Doris je upala, da se bo lahko vsaj njemu izpovedovala brez kakršnekoli prisotne jeze.
"Živjo, Doris, kako si?" jo je pozdravil gimnazijec, in takoj ko je videl in sončno svetlobo, ki pada na njene čudovite lase, je postal boljše volje.
"No, ne prav dobro ...," je z žalostnim glasom dejala gimnazijka. "Negativno sem pisala kemijo." Feliks jo je ponovno ozrl in opazil, kako njene prelepe sinje oči ne gledajo več njega, ampak žalostno strmijo v tla. "Ne skrbi, samo kemija je," jo je skušal potolažiti in stopil bliže. "Ne jokaj se zaradi tega, sonce te potem ne more osvetliti in nisi tako zelo privlačna kot takrat, ko si nasmejena," je še nevede, da govori na glas, izrekel.
"K-kaj?" je bila začudena Doris nad njegovimi nenavadnimi besedami.
Feliks se je odločil, da je zdaj pravi čas, da ji izpove, da je zaljubljen vanjo, saj je nevede že začel z izpovedanjem. "Zaljubljen sem vate, Doris," je bil direkten.
Še isti trenutek je stopil še nekoliko bližje k njej in pritisnil svoje ustnice ob njene.
Feliks se je počutil, kot bi se svet ustavil ali pa da se Zemlja ne bi več vrtela. Ali kot da ne bi nikdar spoznal Dwenirja. Ali kakor da ne bi imel nobene veze z vrhovnim. Nobene odgovornosti, samo užitek ... in seveda sladkost sladke Doris in sladkih ustnic ... Skratka, Feliks se je počutil kot v raju.
Uživanja je bilo konec precej kmalu. Feliks jo je z žalostnim obrazom ozrl Doris in takoj ugotovil, da jo je poljub prestrašil. Seveda, verjetno ni nikoli nikogar poljubila in zato je vse to zanjo novo. Feliksu se je zato zasmilila, obenem pa je upal, da jo bo strah hitro zapustil kakor njega, da bo lahko še naprej užival v teh magičnih trenutkih z njo.
"Hm ... moram ... iti ...," je zajecljala in sramežljivo pogledala proti tlom namesto proti njemu. "Se vidiva, Feliks, in hvala, ker se mi potolažil," je še rekla, nato pa izginila po ulici domov.
Feliks je opazoval vsak njen premišljen korak. Ob vsem tem je spoznal, da mu je to dekle i*res*i všeč. Tako prijazna, tako sladka, tako nežna, tako pametna ... vau ... kakšna perfekcija ...