Zaslišim zvok. Obrišem si solze z oči in prisluhnem. Zveni kot hoja po stopnicah.
Srce mi močno razbija; strah me je, in to zelo. Mislim, da je popolnoma jasno, kdo je.
Nino.
"Živjo, Urška!" zaslišim njegov vedri glas. "Si že budna?"
Zasopem in skočim stran od vrat. Tik zatem se odprejo. Za njimi stoji moj 'oče'. Zasmeji se.
"Oh, ko bi videla svoj obraz! Hotel sem te sicer prestrašiti, ampak v redu. Še bolje," se zakrohota. "Spakiraj nekaj stvari in greva. Če ne boš ubogala, boš dobila nekaj takšnih, kot jih nisi vajena, verjemi mi. Bolje, da poslušaš."
Pokimam in odprem omaro. Očitno je res pripravljen odpeljati zaročenkino hčer v neko gnijoče podeželje. Res je, moram ga ubogati. Moji poskusi, da bi mu rekla ne, so se končali prav klavrno.
Nenadoma mi skozi misli pridrvi spomin. Vame trči z neopisljivo hitrostjo. Spomin, ko sva z mami nazadnje bili skupaj.

*i*Na morju sva. Očka je na službeni poti, midve jeva sladkorno peno in pleševa ob glasbi, ki prihaja iz zvočnikov. Mobilno hišico imava čisto zraven obale. Smejiva se.
"Mami, mami," rečem, "a me boš imela vedno rada?"
Mami se dela, da premišljuje. "Seveda, Uršika zala," se zasmeji, "prav tako te imam rada, kot je vesolje široko in nas dopolnjuje. Vedno bomo samo mi trije: očka, jaz, ti. Prav? Nič se ti ni treba bati, draga. Rada te imam."
"Povej mi še enkrat tisto pesmico o povodnem možu," jo z nasmeškom zaprosim. Mamica se nasmehne in mi odrecitira deklamacijo o pogumni Urški.*i*

Želim si, da bi me še vedno imela tako rada, kot me je imela včasih. Tiho zajokam, nato pa se spravim v red in pod strogim pogledom Nina pripravim prtljago.
Dovolj pameti imam, da ne skrivaj v žep spravim telefon.

--------------------------------------------------------------------------

"Urša, zberi se," mi ukaže Nino. "V tvojem novem domu te nekaj čaka."
Nekaj zamomljam in prikimam. Očim hitro spelje; po glavni cesti vozi kot po avtocesti. Peljeva se skozi gozd, vedno hitreje in hitreje, dokler-
BAAAAAM, mi rezek zvok stisnjene kovine zadoni po ušesih. Hitro se vsa omotična opotečem iz avta in glasno zasopem, saj....
Nino je povozil psa. Majhnega, nedolžnega kužka. Tačke mu štrlijo navzgor, v očkah je še nekaj življenja.
Vsepovsod je kri.
Stopim k majhnemu kužku, si ga nezno posadim v naročje. Zacvili in kri se ulije po meni.
"Ne skrbi, mali," šepnem psičku.
Nato iz krvavih kavboljk potegnem telefon.




okk, nič ne bom komentirala....To je blo kr tak, ok? trenutno se mal slabo poćutm, tko da...sami si ustvarite predstavo.
lysmmm allll, larči:kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart: