Hej!
Končno bom objavla 1. del!!!! Notr bo najbrš kkšna napaka pa eni deli bi mogl bit napisan s postran in odebeljenim tiskom pa tega ne znam narest.:innocent:
Ta del je mal dalši pa beden ampak bojo nasledn dalši. Uživite v branju :kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart:

----------------------------

14. december 1987

Izven središča mesta je po že dolgo neuporabljeni cesti hodila postava. Koraki so bili hitri in skoraj neslišni, na poledeneli podlagi. Hladen veter je zibal vrhove košatih smrek, ki so v medli svetlobi lune metale velike strašljive sence.

Ni se ozirala za sabo, da bi jo kdo videl, ob tako pozni uri se ne bi nihče z navadnimi nameni sprehajal po Cesti groze. Dihala je kratko, plitvo, brez posebne pozornosti, tokrat ima priložnost, ki je ne sme zamuditi.

Pogled ji je ves čas uhajal v nebo. A to ni bilo lepo, črno nočno nebo. Bilo je rdeče, spominjajoče na kri pomešano z vodo. Osvetljevala ga je krvava luna. Glasno krakanje vran je odmevalo naokoli. Postavi je čez usta šinil majhen nasmešek.

Še zadnjič je pogledala v nebo in pospešila korak vse do posebej košate smreke. Pokleknila je prednjo in živčno tipala okoli drevesa, kot bi nekaj iskala. Zaprla je oči in globoko vdihnila, potem pa se spet posvetila iskanju.
Zatipala je majhno odprtino in iz žepa potegnila majhno epruveto.

Vstavila jo je v odprtino in še zadnjič vdihnila, ko je stisnila gumb in je bleda rdeča stekla v drevo. Iz žepa je potegnila še drugo epruveto in tekočino zlila v injekcijo ter si jo vbrizgala v kožo. Začutila je prijetno ščemenje na levi roki. Dolgoletni trud bo končno poplačan.

Ozrla se je navzgor po smreki. Bila je polna majhnih rdečih parov lučk, ki so se kmalu začele večati. Iglice drevesa so se začele spreminjati v peresa, ta pa v vrane. Našla je pravo drevo. Zdaj je bila smreka gola, z na stotinami rdečeokih vran.

Zlobni samovšečni nasmešek ji je raztegnil ustnice. V sebi je začela čutiti neizmerno moč. Razširila je roke, da bi omogočila temačni moči, steči globoko v telo.

A postava takrat še ni vedela, da nima pravih sestavin. Želja po oblasti jo je uničila.

Po telesu je začela čutiti mravljince. Začelo se ji je vrteti, a komu mar - občutek je bil božanski.

Vrane so začele vzletavati s krošnje, luna pa je postala vse bolj rdeča. Sence drugih krošenj so v njenih očeh postale meglene. Opotekla se je po tleh. Sililo jo je na bruhanje in začela jo je grabiti panika. Kaj je šlo narobe? Mešanica je morala biti prava!

Ležala je na hrbtu, nad njo pa so krožile vrane in čakale na ukaz gospodarice. Vdihi so postajali vse hitrejši in plitvejši, bitje srca pa se ji je upočasnilo. Njene oči so postale rdeče, um pa se ji je zmračil.

Takrat so se vrane kot puščica spustile proti njej in jo začele kljuvati po vsem telesu. Ni se mogla upirati. Ni mogla kričati. Samo ležala je tam, vse do zadnjega utripa.

--------------------------------

Lindsay Whide je sedela ob oknu in pustila, da ji je gospodinja česala dolge pšenične valove, ki so se ji vsipali po hrbtu. Danes je bil njen veliki dan. 1. izpiti.

Lindsay je že od svojega 15. leta obiskovala šolo za borilne veščine v Moontownu. Na njej so se urili samo najboljši vojaki, ki so se imeli potem pravico boriti za svoje kraljestvo proti temni magiji.

Vsake dve leti so imeli izpite, kjer so pred vso šolo in kraljevo družino vsak s svojo močjo poskušali izločiti nasprotnika. Pare so seveda žrebali.

Lindsay se je ob misli na izpite s sedemnajst - letniki kar stresla. Ni bila pripravljena. Vsak je imel na voljo tri poskuse, če mu v njih ni uspelo je padel in se poslovil od šolanja. Ampak to je bila redkost, saj se je poraz v 60% končal s smrtjo.

Čutila je, da bo danes padla. Ni se mogla boriti. Lindsay je bila edina, ki ni nikoli uporabljala svoje moči, vedno se je borila fizično, za kar je imela zelo dober razlog - del njene magije je bil temen. Če bi to izvedel kdorkoli, bi bila v sekundi mrtva. Tega pa si res ni želela.

Nemirno se je presedala na stolu in premišljevala kaj naj stori. Naj se preprosto preda? Morda ji bo nasprotnik prizanesel, ker je bila leto mlajša. Na to lahko kar pozabi. Obraz je zakopala v dlani.


-----------------------------------------

LINDSAY

“Saj bo,” me tolaži Emma, medtem ko mi češe lase. “Daj no, punca! Saj ni tako grozno,”

Mogoče zanjo.

Emmi ni bilo treba na izpite. Že prvo leto se je odločila, da bo raje delala kot gospodinja.

“Najhuje kar se lahko zgodi je, da umreš,”
Prhnila sem.
“Res ne bi nobene frizure?”
“Ni šans,” jo ostro zavrnem.
Užaljeno se našobi. “Pa kaj te tako skrbi? Da je tvoja moč zanič? Glede na to, da si prišla na drugo najboljšo borilno šolo, ne bi smela biti tako šibka,”
Emma ne ve za mojo skrivnost, zato ji ne morem zameriti izzivalnih vprašanj. Hitro razmišljam, kaj naj ji odgovorim, ko najin pogovor zmoti trkanje na vrata.
Skoznje pokuka obraz nekoliko preplašene dijakinje, predvidevam da gre za prvi letnik.
“Zamujaš,” reče in pogleda proti meni. Precej drobna je za svojo starost, glede na to da je stara prav toliko kot jaz, ki sem šla prej v šolo.
“Srečno,” vzdihne Emma in me tesno stisne. Nemo sem pokimala in sledila učenki skozi vrata.
Čutila sem kako me gumijast črn top in zelo kratke hlače režeta po telesu. Že zdaj sovražim to opremo.
“Arena,” pokaže deklica in me pusti samo.

Globoko vdihnem in vstopim. Tribune so polne navdušenih prvih in tretjih letnikov, ki so prišli gledat, kako bo večina dijakov končala življenjsko pot.
Lase si spnem v ohlapen čop in se prerinem skozi gručo svojih tekmecev. Pogledam na veliko platno ki se dviguje nad areno. Na njem so napisani že žrebani pari tekmovalcev. Na srečo nisem med njimi.
Sprehodim se čisto zadaj in se usedem na prosto mesto na klopci. Moj namen je biti čim bolj neopazna. Nerada pogledam proti tribunam. Kralj, kraljica in princesa uglajeno sedijo na razkošnih stolih.
Zaprem oči in glavo naslonim na ograjo.
»Spokaj ženska« ozrem se proti glasovom, ki so me predramili iz misli. »Izpiti niso prostor za spanje, daj prostor prvakom,«
Isabell Darker.
»Na vaš ukaz gospa,« zavijem z očmi.
Nameni mi hladen pogled. Nekaj zavpije za mano, ampak je ne slišim. Moram biti neopazna.

Na običajen dan bi ji prisolila klofuto.
Zaletim se v še eno skupino svojih tekmecev. Spet se ozrem proti platnu. Mojega imena še vedno ni na njem. Globoko vdihnem. Kasneje kot bom na vrsti, manj pozornosti bo na meni.
Preletim tribuno, če je Emma že tam. Ni je še.
Vidim novo prosto mesto in ga zasedem.

Izgledati moram kot običajna oseba.
»Mi res ne daš miru?«
Pogledam proti glasu.
Isabell Darker. Spet.
»Oh, oprostite, ker sem zasedla vaš… prestol gospa,« ji ostro odvrnem. Nekaj njenih prijateljic se zasmeje.
»Daj spokaj,« mi reče.
»Točno to počnem.«
Spet oddirjam stran. Močna dlan me odločno zgrabi za roko in me potegne nazaj.
»Avč,« zajavkam.
»Hej,« reče nek starejši dijak in pri tem dvakrat trzne z obrvmi, ker se mu očitni to zdi kul.
Roko iztrgam iz njegovega prijema in ga hladno pogledam. Nekaj deklet v moji bližini glasno zajame sapo. Potem s hitrimi koraki odvihram stran.
In cepec mi sledi.
»Daj no, oprosti, če sem te užalil samo…«
Poskušam se zliti z množico, ampak mi to ne gre, saj so se prvi pari že začeli boriti.
Obrnem se. »Kaj bi rad?«
»Oh,« se dela kot da je upehan. Dijaki okoli naju me opazujejo.
»Zini že,« ga priganjam. Potem pogledam okoli sebe. Objamejo me osupli pogledi sošolcev.
Zakaj sem kar naenkrat tako zanimiva?«
»Hej, to pa ni lepo od tebe,« me igrivo okara. Ampak to name ne deluje, le še bolj me jezi.
»No?«
»Hotel sem ti povedat, da si prej kar pogumno ugovarjala Isabell…«
»In ti si najbrž kakšen njen fant, ki se mi bo zdaj maščeval, no povej ji, da se ji iz srca opravičujem,«
Obrnem se, da bi odšla, ampak me ustavi.
»Ne, hotel sem reči… Si prepričana, da je to pametno?«
»Ja, prepričana sem, da je pametno, ampak kdo si ti, da mi boš to govoril?!« poskušam krotiti svojo jezo.
Okoli mene so vsi še bolj osupli. Pa kaj jim je?
Odhrka se. »No, pravzaprav… Ne boš se udeležila izpitov,« resno reče. Sošolci se mi privoščljivo hihitajo.
Skoraj bi mi iz ust ušel navdušen »Res?« ampak bi se s tem izdala.
»In kdo si ti, da mi boš to preprečil? Saj nisi noben kralj,« se poskušam delati jezno. Moji gledalci zajamejo sapo.
Kako mi grejo na živce!¨
Spet se odhrka.
Čemu je to hrkanje sploh potrebno?
»No, kralj mogoče že ne, sem pa princ in ne delaj se, da tega nisi vedela,«
Pogoltnem cmok in debelo pogledam. Čutim kako mi obraz zalije rdečica.
»Daj no, vem da si vedela, da hodim na to šolo. Pa saj si me videla na lanskoletnih izpitih,«
No, v bistvu me takrat ni bilo, skoraj rečem.
»Prav, tokrat se te bom usmilil, ker očitno ne poznaš kraljeve družine,« sumničavo reče.
Škoda.
»Ampak naslednjič, se boš z mano pogovarjala vljudneje… Kako ti je ime?«
Še vedno sem tiho.
»No? Jaz sem Julijan,«
»In z veseljem vabim v areno naslednji par : Otto March in..« se oglasi po zvočnikih.
»No moram it,« reče, očitno je to kak njegov prijatelj.
Zadnji del stavka pa me povsem osupne.
» … in Lindsay Whide.«

--------------------------------

Evo, konc tega del. Dolg sm ga pisala. Pls napiste ce nadaljujm. Fajn se mejte !

Čavči! :heart::kissing_heart:


z:purple_heart: