Pejšnjič: Na koncu se je odkašljala mama in očeta vprašala: »No. Zakaj si nas klical?«


»Oh, ja, saj res,« je rekel, kot bi pozabil. A vedela sem, da je le trik. »Želel sem, da bi povedal, kako se je izteklo Nivesino včerajšnje pitje krvi. Saj je vendar članica naše družine.«
Vsi so usmerili pogled vame. Nisem niti trznila. Brezčutno sem jedla naprej. Z nogo sem brcnila v svoj stol. Potem so spet pogledali očeta.
»Torej. Khm. Nič ni bilo z njo. Moškega je imela v pesti, lahko bi ga ubila, potem pa se ga je usmilila in ga izpustila,« je z gnusom rekel. Pogreznila sem se še globje vase. Vsi so me zgroženo gledali, mati pa razočarano, zgroženo in jezno hkrati. Oče je mirno nadaljeval. »Za zdaj se ne bo smela zares bojevati, lahko bo samo trenirala. Trenirala na svojih *i*vampirskih*i* sposobnostih Novo priložnost bo dobila ko se bo ljudem končalo šolsko leto.«
Otrpnila sem. Vedela sem, kam je meril. Ubiti bom morala *i*dijaka*i*. Nekoga, ki je toliko star, kot jaz. To je bilo še huje.*i* Zakaj nisem preprosto ubila tega moškega?*i* Ker sem bila mehkužna. Oče je imel prav. Bilo me je groza. V tistem trenutku se nisem mogla upreti. Vstala sem in braz besed odšla. Nisem se menila za neodobravajoče poglede, ki so mi sledili, dokler nisem izginila skozi vrata jedilnice.


* * *

Živjo!
Dons je mal krajši del.:wink: Za naprej še nimam napisan, pa ideje, kaj točn bi napisala, zato morm mal razmislt.
Sm pa zlo vesela vaših komentarjev in všečkov :heart: :hugging:.
Lp lolygirl