Pisalnica
Imela sem dva drena, ki sta me šele takrat začela neskončno žgat in bolet. Samo od dotiku kože v bližini, me je grozljivo zabolelo. Nisem vedela, ali bom lahko to prenesla. Bolečina je bila nevzdržna. Komaj sem spravila iz sebe "au" in že so me odpeljali v sobo, v kateri sem bila do konca okrevanja v bolnici. V sobo je prišla medicinska sestra, ki mi je v žilo dala zdravilo proti bolečini. Verjetno sem bolnici izpraznila vso zalogo, saj sem vsak dan potrebovala okoli tri stekleničke tega zdravila. Večino časa sem spala. Vmes mi je bilo že tako slabo, da sem bruhala. Mama, ki je na vsake nekaj dni prišla na obisk, je dejala:"Od tu naprej, lahko gre le na boljše." Te besede so se nekako uresničile. Minil je teden od operacije, jaz sem bila dovolj pri sebi, da sem lahko odgovarjala na vprašanja, kot so "Kako si?" in "Ali potrebuješ kaj proti bolečini?". Vse je šlo na bolje. Naslednji teden je vsak dan potekal nekako tako: najprej so se ob osmih zbudili, da bi mi preverili kri, pritisk itd., potem sem zaspala nazaj. Čez okoli dve uri, sem se zubudila, saj sem bila naspana in gledala TV. Potem je prišel zdravnik, okoli 10.30 in me malo vpr. kako sem, povedal nove izvide itd. Ko je šel, sem spet spala in kmalu je bil čas za kosilo. Ponavadi je takrat ko je prišel zdravink, bila pri meni mama. In ona je vedno s sedoj nosila kruh. In to ne navaden kruh. Temveč dedkov, ki ga je naredil zame. Vse ostalo nisem mogla pojesti. Preprosto nisem spravila vase. Le kruh od mojega dedka. Ko mu je mama to povedala, si predstavljate kako je bil vesel? No, po tem "kosilu", sem šla spat (again). Po mojem 2-urnem spancu, je spet prišla medicinska sestra in mi spet vzela kri, zmerila pritisk, dala zdravilo... In počasi se je že večerilo, takrat sem dobila še večerjo, ki je nisem pojedla, nato pa zaspala. Po treh tednih, ko sem bila že skoraj v redu, sem prvič prehodila hodnik...
———————————————
Ta del je bil malo daljši, saj jutri novega dela ne bo. Z šolo gremo za cel dan v Ljubljano in ne bom imela časa napisati nadaljevanja zgodbe.
Ampak, če je bil komu ta del vsaj malo všeč, pa bi bila vesela, če bi lajkal in komentiral.
Želim vam veliko uspehov v šoli,
#S2 :blush:
———————————————
Ta del je bil malo daljši, saj jutri novega dela ne bo. Z šolo gremo za cel dan v Ljubljano in ne bom imela časa napisati nadaljevanja zgodbe.
Ampak, če je bil komu ta del vsaj malo všeč, pa bi bila vesela, če bi lajkal in komentiral.
Želim vam veliko uspehov v šoli,
#S2 :blush:
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Super zgodba :thumbsup::heart_eyes: in lepo se imej jutri v Ljubljani! :blush:
Lp
Šestošolka
Lp
Šestošolka
1
Šestošolka
Moj odgovor:
hiphop_girI
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Sladkorna
Hej,:grimacing:
moj prijatelj je bil zdej en teden v bolnici, ker so ugodtovili, da ima tip ena sladkorne (kar pomeni, da je nejgova trebušna slinovka propadla). Danes je prišel iz bolnice in sva šla skupaj na sprehod čito blizu njegovega doma. Potem mu je postalo slabo in si je izmeril sladkor, pa je ugotovil, da ima hipo (prenizek sladkor). Ker se mu starši niso javili na telefon je postal ful živčen in trest se je začel, pa potem sem ga poskušala umiriti, ampak ni šlo. Povedal mi je, da mora vzet tablete, ki jih ima v torbici in sem mu jih dala. Potem se mi je tudi zahvalil ker sem bila znjim, ko se mu je to zgodilo. Vse se je dobro končalo, ampak se boljim, da bo naslednič padel v nezavest. Pač on je moj res dobr prijatelj in me je strah za njega. Rekel je tudi, da če pade v nezavest in ga ne morem zbudit, kličem 112 ali mu dam enekcijo. Strah me je. Kaj naj naredim?
moj prijatelj je bil zdej en teden v bolnici, ker so ugodtovili, da ima tip ena sladkorne (kar pomeni, da je nejgova trebušna slinovka propadla). Danes je prišel iz bolnice in sva šla skupaj na sprehod čito blizu njegovega doma. Potem mu je postalo slabo in si je izmeril sladkor, pa je ugotovil, da ima hipo (prenizek sladkor). Ker se mu starši niso javili na telefon je postal ful živčen in trest se je začel, pa potem sem ga poskušala umiriti, ampak ni šlo. Povedal mi je, da mora vzet tablete, ki jih ima v torbici in sem mu jih dala. Potem se mi je tudi zahvalil ker sem bila znjim, ko se mu je to zgodilo. Vse se je dobro končalo, ampak se boljim, da bo naslednič padel v nezavest. Pač on je moj res dobr prijatelj in me je strah za njega. Rekel je tudi, da če pade v nezavest in ga ne morem zbudit, kličem 112 ali mu dam enekcijo. Strah me je. Kaj naj naredim?
