Pred očmi je imela prebliske. Bilo je kot da bi se ji film vrtel pred očmi, a lahko je videla, kje je tekla in čutila je adrenalin v telesu. Vijugala je med hišami in preskočila drobne oranžne svetilke na tleh. Kričala je na ves glas in se zaletela v očeta, ki je stal pri veliki leseni mizi in v roki držal velik kos borovničeve pite.

"Oče!" je zakričala in umolknila, ko je videla, da se je na očetovi srajci pojavil velik vijoličen madež. Srajca je bila prekrita z drobtinami in kosi borovnic. Stopila je korak nazaj in lovila sapo ter krilila z rokami. Poskušala je kaj reči, a ni pridobila dovolj zraka, da bi lahko povedala le eno besedo.

"Kaj se greš, mlada dama?" je jezno rekel Abron in zrl v hčer, ki mu je pod nos molila zmečkan list papirja. "Pojasni, kako je bilo tole potrebno," je še dodal, nato pa Lily potegnil kroglico papirja iz dlani in jo razprl. Praskal se je po glavi, na kateri je imel še nekaj tankih rjavih las in se mršil.

"Lily!" se je zaslišal znan glas in pristopil je Amor in zmedeno pogledal sestro. "Kaj se dogaja?" Pogledal je očeta, ki je zrl v papir in ni dvignil glave, dokler ga ni sin potapkal po ramenu. "Oče?"

Abron je počasi dvignil glavo, a v očeh je imel steklen pogled. Ni več videl besed na papirju, ne zelene trave, ki so jo osvetljevale svetilke, ne lastnih otrok, ki so stali okoli njega. Videl je ogenj, smrt in kri na lastnih dlaneh. Pred njim pa visoko črnolaso žensko z norimi očmi, ki so kričale poželenje po magiji.

"N-našla ... vodnjak ... Reef ... ampak ... ne more biti," je sopihala blondinka in se oprla na kolena. Nastopila je tišina in radovedno je pogledala očeta. Ko je ta opazil, da so vsi pogledi na njem, je stresel z glavo in nekaj zamrmral. Potem se je popraskal po dlani in naveličano pogledal hčer.

"Ne ustvarjaj težav, Lily."

"Ampak-"

"Tišina!" je rekel glasneje in jezno pogledal ostale vaščane, ki so ga opazovali. Ti so se obrnili stran in nadaljevali z veselico. "Sama si me prepričala, da ti povem, kar je res," je nadaljeval tišje. "Ne dvomi o mojih besedah. Tvoje matere ne bo nazaj. Vse sem videl z lastnimi očmi in moje oči mi ne lažejo."

Lily je počasi odprla usta, a ji je Amor položil dlan na ustnice. "Poslušaj očeta," je odločno dejal in ona se je jezno otresla njegove roke. Še zadnjič je pogledala očeta, nato pa se sunkovito obrnila in odkorakala stran.

"Kaj piše na papirju?" je vprašal Amor in oče mu je v roko položil, kar je pred minuto prebral. Rjavolasec je trikrat prebral besede na njem in ob tem mežikal. Ni mu bilo jasno, kako je Lily takoj pomislila na matero. A Lily se je motila. Luna ne more biti živa. Oče jo je videl umreti.

***

"Oh, tukaj si," je rekel Reef in pogledal prijatelja, ki mu je hodil naproti. Ta se je nasmehnil in si pogladil rjavo majico, ki jo je nosil. Stopil je do Reefa in se pretvarjal, da je jezen nanj.

"Iskal sem te."

"Enako." Reef se je namuznil in z roko butnil Royya v komolec. Ta se je zasmejal, nato pa s prstom pokazal na klop pod drevesom, ki je bila nekaj metrov stran. Skupaj sta se sprehodila do nje in se usedla. Nastopila je tišina, ki jo je popestrilo petje čričkov in zvoki reke v daljavi. Pihal je rahel veter, zrak pa je bil topel.

"Tvoj prvi večer rdečega piškota, kaj?" je Reef prekinil tišino in pogledal prijatelja, ki si je z roko segel skozi razmršene rjave kodre.

"Drugi."

"Oh."

Tišina v tem lepem večeru je bila kar prijetna. A Royy se je počutil nestrpnega. Želel je kaj reči, a na zalogi ni imel več besed, primernih za ta trenutek.

"Moram ti-" "Torej, kako-"

V smehu sta se spogledala, saj sta začela govoriti ob enakem času. Royy se je živčno zasmejal, Reef pa se je prijel za čelo.

"Kaj si želel reči?" je vprašal črnolasec in roko stegnil prek Royyevih ramen.

"Oh, ni važno." Nerodno je zakašljal in pogledal Reefove zelene oči. "Si želel kaj vprašati?"

"Hm, ne spomnim se. Tako sploh ni bilo pomembno," je odgovoril in hitro pogledal stran. "Mislim, da le neko neumno vprašanje."

"Aha."

"Ja."

Spet je nastopila tišina, a tokrat je noben od njiju ni želel prekiniti. Bilo je lepo poslušati šumenje listja in ostale vaščane, ki so bili na veselici na drugi strani vasi. Nista bila preveč lačna, zato sta ostala pod drevesom na udobni klopi in poslušala naravo. Zapihal je veter, a Royya ni zeblo, saj je na ramenih čutil toplino Reefove roke.