*b* 01*b*
*b*Nova šola*b*
>>Sae, taksi je tu!<< me pokliče mama, >>Že grem!<< ji zakličem nazaj in še v mojo novo šolsko torbo zabrišem zadnji zvezek. Pogledam se v ogledalo: Nosim prelepo šolsko uniformo modre barve, ki se ujema z mojimi očmi. Moji lasje so rahlo skodrani in spuščeni. >>Danes je moj prvi šolski dan!<<, vznemirjeno počoham Mikija za ušesom. Poliže me po roki in zalaja. Še zadnjič se pogledam v ogledalu in stečem po stopnicah dol. Živim v veliki hiši in moja mami je slavna odvetnica. Hitro stečem ven in se usedem v taksi. >>Rada bi obšla do šole Horizont, prosim,<< rečem in se pripašem.

Ko izstopim iz avta se zagledam v veliko šolo. Šola je včasih bila majni grad, ki naj bi krasil mesto. Na straneh sta dva prelepa stolpa, ki imata velika okna. V enem od stolpov se vidi v šolsko knjižnico. Globoko vdihnem in poleg drugih učencev v uniformah stopim v šolo. Napotim se proti mojem novem razredu.

>>Učenci,<< naznani učiteljica, ko zazvoni zvonec: >>Danes bomo v razred dobili novo učenko. Do nje bodite prijazni, saj je na šoli nova. Vsak čas bo prišla in se predstavila, zato…<<, prekini jo trkanje in čez nekaj trenutkov vstopi v razred. Pogledam po razredu polnem učencev. Razred ima prelepa okna, ki gledajo na šolski vrt. >>No, kot kaže je že tu, zato se bi gospodična prosim predstavila?<< me prijazno ogovori učiteljica in prikimam. Nervozno se postavim pred tablo in se predstavim: >>Hej…, emm ime mi je Sea, ampak me prosim kličite Sae in stara sem trinajst let…<<. Vsi v razredu strmijo vame. Zrdim in si popravim pramen las za uho. >>No Sae, lahko se usedeš tamle v tretji vrsti poleg Lea pri oknu,<< prekine tišino učiteljica in pokaže na prazno mesto ob oknu. Hitro se sprehodim med vrstami miz do mojega sedeža. >>Učiteljica, me lahko prosim presedete?<< se oglasi Leo, ko se usedem poleg njega. >>Raje sedim sam, kot pa, da sedim poleg neke razvajenke<<. Čez cel razred se zasliši smeh. Zrdim in pogledam fanta: ima rjave lase, ki mu zakrivajo čelo in rjave oči. >>Ne Leo in za tvoje nesramno obnašanje se boš po pouku oglasil pri meni.<< se razjezi učiteljica in mu nameni stog pogled. Nekaj punc v razredu se zahihita in zasanjano pogleda Lea.

>>Hej!<< zaslišim, ko pospravljam svoje stvari z mize: >>Ne zmeni se za Lea, do vseh novincev je nesramen.<< Obrnem se in zagledam punco mojih let z dolgimi rjavimi lasmi in frufrujev. Njene oči so prelepe zelene barve in v njih opazim iskrice. >>Aja,<< reče, ko zagleda moj pogled: >>Jaz sem June in ali te smem vprašati iz katere šole prihajaš?<<

>>Torej še nikoli nisi hodila v šolo?<< me začudeno vpraša June, ko hodiva iz šole. >>Jup, celo svoje življenje sem imela privatne učitelje,<< ji razlagam in se razgledujem po šolskem posestvu. Obdano je z prelepimi drevesi in manjšim jezerom. >>Še vedno ne morem verjeti, da je tvoja mami slavna odvetnica,<< govori June: >>Želim si, da bi tudi moja mami bila slavna, takoj bi si kupila psička,<<. Ko začne govoriti o psičkih še malo pogledam naokrog in nato zagledam čeden prizor: >>Hej, a si videla tisto?<< pocukam June za rokav. >>Videla kaj?<< me zmedeno vpraša. >>Zdelo se mi je, da je nek učenec ravnokar izginil iz mesta na katerem je stal,<< ji razložim in pogledam nazaj na mesto na katerem se mi je zdelo, da je stal učenec: >>Ampak verjetno ni bilo nič,<< hitro rečem in pogledam na telefon. >>Bolje bo da grem moj taksi pride čez pet minut. Adijo!<< še zakličem in stečem proti parkirišču.

Ko pridem domov se počasi odpravim gor po stopnicah in grem v mojo sobo. Odložim torbo in se uležem na posteljo. Začutim kako Miki skoči na njo in pobožam ga za ušesom. Nato za kar se zdi pet sekund zaprem oči. Zbudim se še vedno v moji uniformi. Pogledam na uro: kaže, da je ura šestnajst čez štiri. Vstanem se, da bi si šla po vodo, nato pa zaslišim vok razbijanja stekla.

Hitro pogledam čez okno. Ne vidim nič sumljivega zato se počasi odpravim iz moje sobe, dol po stopnicah in zakličem: >>Mami?!<<. Ne dobim odgovora, a namesto tega se razbije okno, ki je prav pred mano. Pogledam visoko postavo oblečeno v črno in zakričim. Tudi postava se prestraši in me poskuša zgrabiti. Hitro stečem proti kuhinji in potipam za moj telefon: >>Presneto, sem ga morala ravno zdaj pozabiti v sobi?<< jezno zamrmram in pogledam proti postavi, ki se mi počasi približuje. Postane me strah in poskušam se hitro zbrati. >>Bodi pridna punčka in ostani kjer si,<< me nagovori ropar: >>Potem te ne bom potreboval ubiti in vse se bo lepo izšlo, samo predaj mi ves denar in ne pokliči policije, to je glavno<< se zdolgočaseno razgleda po hiši. >>Ne hvala,<< tiho rečem. >>Kako prosim?<<, ropar se zastrmi vame kot, da sem iz žepa potegnila pištolo. Opazim, da mi ne deva preveč pozornosti in vzamem priložnost za beg. Stečem kolikor hitro lahko in se začenjam povzpenjati po stopnicah. >>Hej!<< zakliče ropar in steče za mano.

Pritečem do sobe in za sabo zaklenem vrata. S tresočimi rokami poberem svoj telefon in vanj vtipkam številke: ''113''. Pokličem in na drugi strani se oglasi ženski glas: >>Kličete ''113'' kako vam lahko pomagamo ter ali ste poškodovani?<< >>Ja, dober dan. Ime mi je Sae in živim na Hawlinovi ulici, hiši številka tri. In ravnokar je notri vlomil ropar,<<. Prekini me razbijanje po vratih, ki kmalu potihne. >>Gospodična Sae, pomoč je na poti in poskušajte ostati mirni in roparju preprečiti pobeg, dogovorjeno?<< >>No prav, hvala,<< rečem v slušalko in prekinem. Počasi odklenem vrata in stopim ven. Zaslišim sirene in oddahnem si. A to ne traja dolgo saj za mano zaslišim korake in roka se mi kmalu ovije okli ust ter mi prepreči kričanje.

Poskušam se rešti iz močnega prijema in steči po pomoč, a neznana roka se mi zdaj ovije okoli grla in me začne dušiti. >>Tako torej umrem,<< pomislim in se pripravim na najhuje nato pa zaslišim neznan glas: >>Policija, roke k višku!<<

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Evo: prenovljeni del, od zdaj naprej bodo bili takole dolgi, sicer pa ne vem kdaj bom objavila drugo poglavje.
Lp. Miki :)