Kazalec samodejno klikne tipko za predvajanje glasbe. Moj najljubši izvajalec. Zaprem oči in pomislim na prijatelje v Londonu. In potem nehote na prijatelje v Barceloni. Obraz se mi pomrači zato hitro kliknem na tipko za glasnost. Stopnje glasnosti se nevarno hitro dvigujejo in slušalke ne morejo več zadržati take glasnosti zato predvidevam, da se glasbo sliši tudi navzven. Vsaj vibracije.
*b* 70 *b*
*b* 80 *b*
*b* *roza* 90 *roza* *b*
*b* *roza* *i* 100 *i* *roza* *b*

Srce mi začne biti hitreje in čeprav je le glasba jo dejansko čutim. Občutek imam, da bi se je lahko dotaknila. Tako živa in polna je. Polna mojega življenja. Živi moje življenje. V besedah raperja slišim sebe. Čutim sebe. Jasno vidim note. A nato se note zameglijo in se prepojijo z nežnimi spomini na prijatelje, ki so bili prej le raperjevi a zdaj so tudi moji. To. To je zame glasba. In to, kar čutim jaz poskušam čim jasneje usmeriti v gibe. In ne. Gibe ne izvajam jaz, moje mišice in možgani temveč glasba, ki me prepriča, da premaknem vsak kotiček svojega telesa - noge, roke, trup, telo. Čeprav sem dejansko med oblaki se srečam z resnico, ki me vrže na tla. Tja globoko pod zemljo. Globje in globje...

*****

Primem kovček ter zapustim letalo. Na letališču me čakajo oči, Angelina in Ruby ter Chris. Ko jih zagledam so videti kot popolna družina. Prikupna mati, postaven oči in dva lepa otroka. Ko gledam njihove nasmehe se moje srce stopi a ga neverjetno hitro spet zamrzne spoznanje, da Angelina ni moja mami in,da sta Ruby in Chris njena otroka. Ne očijeva. In nikoli ne bosta moja sorojenca. Pogoltnem cmok, ki se mi je nabral v grlu ter dvignem glavo. Prisiljeno jim vrnem nasmešek in kmalu zatem sem zakopana v očijevem objemu. Njegov poseben moški parfum me pomiri. Angelina me poboža po hrbtenici in, ko jo pogledam se mi nežno smehlja. V njenih očeh ni videti gnusa kot v maminih. Sploh pa ne ljubosumja. Počasi se mi začenja dozdevati, da moja mami ni ravno običajna. Kar je na žalost več kot le resnica. Je realnost. Realnost, ki si je ne želim.
Angelina mi pomežikne.
"Pridi, gremo domov."
Reče in to je vse, kar sem potrebovala. Dom.

___________

uuuu nasa carol je pa overthinker ha?:heart:

no dans je biu pa mal drugacn delcek mau bol je biu "njen" ubistvu mau bol so njeni obcutki pa misli and ig da to rabte ce jo hocte razumet<3

🩷🩷🩷🩷🩷
stay positive
*i* rox *i*