Ojla, nov del, potrudla se bom da bo čim daljši:smile:

Sivo mesto, 23.56
"Pssst, Edvard, ne tako glasno!" Sredi noči se plaziti po Sivem mestu je nevarno. Še posebej, če te kdo zasači. ln zasačijo te, če si glasen.
Edvard pa ni bil pretirano tih. "Oprosti no" Povspneva se po polžastem stopnišču do Čitalnice. Ključ nežno zašklepeta, ko odklenem vrata. Brez besed smukneva noter. Odprem okno. "Mesečina" Jo pokličem v mislih. Prileti. Pristane na grčastem kamnu. Povzpnem se nanjo. Odleti na tla. Njena velikost Edvarda prevzame. Ko ga pogleda, trzne. Nežno zaskovika. Nenadoma se med drevesi prikaže popolnoma črn zmaj. preskoči jarek. Okoli glave ima dlako. V lahnem vetrcu njegova črna griva medlo zaplapola. lma ravne, a ostre rogove. Črne oči previdno oprezajo, a ko opazi Edvarda, se sprosti. "Njegov usojen zmaj" Mi šepne Mesečina. "Tako, kot sem jaz tebi" Edvard to opazi. ln začuti. Kot sem jaz. Zmaj razpre usnjata krila. Ob močnem vetru, ki ga je sprožilo njegovo zamahovanje, se zavem, da sedim na Mesečini. Meča so me zaskelela. Hitro sem sestopila z njenega hrbta. Le nasmehnila se je. Razumela je. Črn zmaj je pristal na kamnu, tik poleg Edvarda. Nenadoma sem zagledala majhni niti, ki sta se vili od zmajevega in od Edvardovega srca. "Samo povezani lahko to vidijo" Mi pojasni Mesečina. Niti sta se sklenili, močno zavezali in izginili. "Kako mu je ime?" Zakličem Edvardu. "Temačni Princ" Mi odgovori. "Zajahaj ga. Prosi ga, naj te popelje do naju. Pusti mu prosto pot" Mu dajem napotke. Brez besed uboga, in kmalu pristaneta tik poleg naju. Ne slišim kaj se pogovarjata, zato se usmerim k Mesečini. "Se lahko tako -v mislih- pogovarja tudi človek s človekom?" Presenečeno pogleda. "Seveda" Kot, da je to najlažja in najosnovnejša stvar na svetu "Kako pa misliš, da se zmaji sporazumevamo? Z rjovenjem?" Dejansko sem mislila ravno to. Ampak sem to hitro odmislila, in poskušala poslati sporočilo Edvardu. "Zadovoljen?" Veselo se mi nasmehne. "Ne veš, kako" Nasmehnem se mu nazaj. "Greva narediti sedla?" Ga vprašam. "Ja" Posloviva se od zmajev, in greva v Čitalnico. "Kje si dobila usnje?" Me vpraša, ko ga potegnem izza police. "Pri trgovcu" Odgovorim. "Faking si pametna" Se nasmehne. "To bom vzela kot komplient" Se zasmejem.
Dobra sem v izdelavi različnih ročni izdelkov. Do 5.34 sva končala. "Še uzda" Mu rečem, ko olajšanjo zavdihne. Njegov obraz se spremeni v manj kot enem mežiku. Ob tem morem prasniti v smeh. Še on se zasmeje. Najino zabavo prelomi pok. Zagledava svetlečo kroglo. Počasi se spremeni v postavo. Njeni dolgi srebrni lasje vihrajo okrog nje, ko spregovori z počasnim, razločnim glasom. "Princesa zmajev je padla. Nekoga morem izvoliti. lzvolila sem tebe. Tvoja naloga je preprečiti vojno. Jaz ti bom pomagala, saj imam tisočletja izkušenj. ln on -pokaže na Edvara- tudi" Nasmehne se. "Aja. Jaz sem Zmajevska Vila, voditeljica vseh princes zmajev. Na" Poda mi tesno ogrlico, ki mi ravno paše okrog vratu. Okrašena je z lepimi, barvnimi dragulji. "Zmajevski dragulji, zmajevska kost" Razloži. "Zapni si jo okoli vrata" Mi naroči. Ubogam jo. Pripnem si jo. Začutim šklepetanje. Ko jo poskušam odpeti, zaponke ni, kot, da je nikoli ni bilo. "Ne moreš je več sneti" Mi pojasni Vila. "Počakaj še malo" Odprem usta, da bi jo še nekaj vprašala. A nenadoma me popade bolečina. V konicah prstov, po glavi, v očeh. V ustih. V trtici. Začnem se tresti. Nenadoma se počutim, kot da moram nekaj potisniti ven. Kot, da trtica sili ven. Podlegla sem bolečini, in spustila tisto v trtici ven. Tedaj sem imela občutek, kot da mi je razparalo kožo. ln nenadoma je konec. Kot se je začelo. Ozrem se okrog, in ugotovim, da v v bolečini nisem ugotovila, da sem padla na tla. Hitro se poberem. V ustih imam okus po krvi. ugotovim, da sem se ugriznila z svojimi novimi, ostrimi, volčjimi zobmi. Nekaj me je žgečkalo pod koleni. Odskočila sem, misleč, da je žuželka. V skoku sem zagledala sivkast rep, ki je švignil za mano. Moji nohti so srebrni. Ne, narejeni so bili iz srebra. Postalo mi je jasno. Moji lasje so se podaljšali, končali so se malo nad repom. Skozi moje rjave lase pa so gledali voljčji uhlji. "Tvoje volčje lastnosti so pišle ven" Potrdi Vila moje domneve. Seveda, jaz sem volkodlak. Edvard, na katerega sem, iskreno, pozabila, je bil videti popolnoma prestrašen. "Vredu je" Ga pomirim. Z malo truda potegnem rep in uhlje nazaj v notranjost. Vila izgine z besedami: "Do naslednjič" Tudi midva se odvlečeva do spalnic. Nemorem se udobno namestiti zaradi te koščene verižice. Ali bolje: ovratnice. Užaljeno se obrnem na stran. ln nenadoma -kot strela z jasnega- me zadenejo vprašanja: Kaj se je zgodilo z bivšo princeso? Se bo to zgodilo tudi z mano? Kakšna vojna? Kaj sploh pomeni, da sem princesa zmajev? To je preveč zame. Ne znam vladati.
V skrbeh zaspim.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~Upam, da vam je všeč, pa da je daljši del<3