Sonce vzhaja in ptički mirno pojejo, Shelly sedi za mizo in brezvoljno prežvekuje kosmiče, usta si poplakne s pomarančnim sokom in zavzdihne: "Mami!" nihče se ne oglasi: "Prav!" na ramena si zavihti šolsko torbo in odide, za sabo zaloputne hrastova vrata. V sobo po trdem kamnitem podu prikoraka Luna, zraven nje pa njena muca Ambi: "Shelly?" jo pokliče, a Shelly je že odšla.
"Kako si kolegica?" jo vpraša sošolka in potreplja po ramenih.
"Nisem pri volji." jo jezno zavrne in odide. Shelly jezno hodi po dolgem hodniku tlakovanem s kamenjem, hodnik obdajajo majhna okna z rdečimi zavesami, Shelly vse mrko opazuje. Zavije v razred za matematiko in zasede klop spredaj levo.
"Dober dan!" pozdravi učiteljica. "Danes bomo ponovili pisno deljenje in množenje s sto. Odprite delovni zvezek na strani sto. Ana Dolenc, preberi prvi odstavek na sosednji strani, torej strani stoena. Začni. Ana otrpne.
"Aaah!" zakriči Shelly.
"Gospodična Cooper!" jo ostro preglasi učiteljica. "Kaj se to pravi?" Ne dobi odgovora, ko Shelly pade po tleh in prične se tresti. "Gospodična Cooper?" je učiteljica zaskrbleja, dvigne rdečo telefonsko slušalko in zavrti številčnico.
"Aaah." zamrmra Shelly in omedli.
"Cooper, Cooper ..." so bile zadnje besede, ki jih je slišala.
"Leži v rožnati postelji s blazino, ki ima motive rožic. Mrmra, v njenih sanjah stoji v beli sobi, obdajajo jo projektorji. Poleg nje stoji bel stol, vsede se, soba se zatemni in prednjo posveti luč, ki osvetli oltar.
... se nadaljuje.