Tako! Danes je del namenjen Cousy!:gift::gift:
Vse najbolse girl! Del zate:
:balloon::balloon::balloon::balloon::balloon::balloon::balloon:

...Amulet mi ni dal mira niti ponoci. Sanjala sem o njem, razmisljala sem o njem... O moj bog! Počasi ga imam.že dovolj! Potem sem si ga hotela odpeti. Ha, zdaj te pa imam!, sem pomislila. Ampak ni slo. Zaponka je izginila. Ogrlica je bila taka, kot da sem jo spravila čez glavo. Ampak ej! Nisem je! *i*Dihaj, dihaj, dihaj,*i*sem si govorila. Bilo je grozno. Potem sem jo res poskusila spraviti čez glavo. Pa ni slo. Odkradla sem se po stopnicah in vzela očkove klešče. Tudi to ni pomagalo. Ne, ne, ne...
Vdih, izdih, vdih, izdih... Postajalo me je vse bolj strah. Vdih izdih, vdih, izdih... Vdih
izdih....
vdih...
iz.. iz...iz..di...dih.
Vd.. izd... izdih.. vdi... hihih.. izdikiki...
Potem sem izgubila zavest... In negibno obležala. Edini problem:Ko sem se zbudila, nisem bila na postelji. Ali kje doma. Ali v bolnisnici. Bila sem v velikanski omarici. Okej, kako neumno to zveni! Ampak res! Nekoliko omotično sem vstala... se nagnila naprej in znova zletela po tleh. Pa imam! Ko sem se brez padca koncno postavila na noge in se zacela premikati, sem nekako nihala. Levo, desno, levo, desno... Okej... Ali pač. Jaz, jaz... Okej, to ni peljalo nikamor. Zato sem se raje malo ulegla in zadremala...
:balloon::balloon::balloon::balloon::balloon::balloon::balloon:
No tako. Vem da je malo krajše a vseeno upam da ti bo vseč.