... Zmenili sva se, da se danes raje dobiva na sprehodu. Strinjala sem se, naravo sem imela rada. Lexi je še vedno zvita v klobčiču spala na moji svetlo modri odeji. Nasmehnila sem se v njeno smer ter vrata sobe pustila na stežaj odprta. Po stopnicah sem stekla v spodnje nadstropje, ter v kuhinjo. Ostali člani družine so očitno še spali, o nikomer ni bilo ne duha, ne sluha. Na kuhinjski mizi sem pustila sporočilo o sprehodu s Holly.

Iz omare sem vzela čokoladni piškot ter si ga zatlačila v usta. Oblekla sem si najljubšo belo bundo, ter zakorakala v mrzlo zimsko jutro. Na travi sem opazila rahle sledi snega. Steka sem do Hollyjine hiše, ki je bila le nekaj ulic stran od naše. Čakala me je na dvorišču, a brez tistega bleščečega nasmeha ki sem ga bila vajena. Lase si je spela v strog čop in čakala da pridem bližje. Ko sem jo videla takšno, sem takoj začutila da se je nekaj spremenilo. Vsporedno sva stopili na potko proti bližnjem gozdu. Začudeno sem pogledala in jo pozdravila: » Am, Hej« Pozdrava ni vrnila. Nekaj groznega se je moralo izgoditi. Radovednost me je premagala zato sem previdno vprašala: » Holly, kaj se je zgodilo? Kaj je narobe?« Mrko me je pogledala, nato pa odgovorila: » Selimo se« je s solzami v očeh odvrnila nato pa se je zastrmela v tla. Začutila sem kako se je v meni začelo vse rušiti. Najino dolgoletno prijateljstvo je uničeno. In jaz nisem mogla ničesar narediti. Nemočno sem vprašala: » Kam?« Nekaj časa je oklevala nato pa odgovorila: » v Anglijo« Osuplo sem se zastrmela vanjo. Ostala sem brez besed.. Nemo sem hodila po rahlo zasneženi poti ter razmišljala o besedah ki mi jih je pravkar povedala. Po nekaj minutah je dodala: » Moram iti. Do srede moram spakirati vs svoje stvari« Nisem si mogla pomagati, zato sem vseeno vprašala: » Kdaj greste?« Odgovorila je nekaj sekund po mojem vprašanju: » Naslednji petek. Do takrat se moram posloviti od vseh sošolk. Ella, zdaj res moram iti. Sporočim ti ko bom imela čas za najino drsanje« ko mi je to povedala se je obrnila in začela hoditi proti svoji hiši. Nemo sem gledala za njo, nato pa so me preplavile solze. Nisem jih mogla zadržati. Tekle so mi po licih, kot bi kje poplavljalo. Hitela sem domov, kolikor so me noge nesle, tudi solze me niso ustavile.

Brez da bi karkoli rekla, sem odprla vrata naše hiše ter tekla v svojo sobo. Vrgla sem se na posteljo, ter jokala in jokala. Ure in ure sem ležala na postelji, s solznimi očmi. Nisem se zmenila za svet okoli mene...