Koncno ena nova objava! Tole bo v vecih delih ki bodo cca 550 - 750 besed. Predvideno bodo 3 glavni deli plus nek zakljucek oz epilog.


________________________________________________

Stena je napačna. Vem da je. Samo pretvarja se, da je na pravem mestu in prave velikosti in barve in vse, ampak jaz vem, da ni.

Nemogoče je točno opisati kako to vem, toda res je. Nekaj na njej preprosto ni prav. Veste, tisti občutek, ko se nekaj zdi preprosto drugačno kot je bilo – morda je to razpostavitev predmetov ali rahlo drugačna svetloba in kar veš, da je nekaj nenavadno, dejstvo pa je, da natančno določiti, kaj je čudno, ni mogoče.

No, to se pravkar dogaja meni.
Sprehodim se do stene v upanju, da lahko odkrijem spremembo, toda belega zidu ne dosežem. Naredim še en korak in oddaljen sem prav toliko kot prej – steni se nisem približal niti za centimeter. Ponovno ji stopim naproti, tokrat z dolgim in odločnim korakom, in tudi ta je na mestu. Moj um ne razume kaj se je ravnokar zgodilo in začutim kako me preplavlja občutek slabosti in vrtoglavice. Z muko ga potlačim in mrzlično naredim še en korak bližje – sedaj sem pozoren na tla kjer se ta stikajo s steno. In zid prav zares ostane na svojem mestu kakor tudi jaz. Torej je težava v meni.

Na vso moč si zatiskam oči ter se z vso močjo zaženem naprej z rokami iztegnjenimi predse. Tečem. In še kar tečem. Pričakujem trk, ki bi me moral doleteti že zdavnaj. Trk seveda nikoli ne prispe.

Ves zadihan se ustavim ter počasi preneham mižati. Stojim na povsem enakem – ne, *i*istem*i* – mestu kot poprej. Tedaj me prešine, da sem pravzaprav še vedno v sobi; kadarkoli se lahko obrnem okoli, se oziram po mili volji, saj to vendar ni edina stena. (V tem trenutku vas moram opozoriti; nekako v tem času, čeprav je težko določiti natanko kdaj, se zavem tal. Drugačna so. Niso več star parket moje hiše, temveč gladke, skorajda lesketajoče se, črne in bele ploščice.) Tako se torej ozrem v levo.

Do koder mi seže pogled, se razteza brezkončna ravnina teh groznih tal, te neznosne šahovnice. Vidim obzorje in nebo je tako sinje barve kot še nikoli dotlej. Tja v daljavo se razteza tudi Stena. Bela ter povsem ravna tri-metrska stena.

Obupano se obrnem v desno, upajoč, da bom uzrl *nekaj*, *karkoli*, navkljub globokemu zavedanju, kako zaman je, in na nikogaršnje presenečenje je pogled do potankosti enak. Skoraj si ne drznem pogledati še v edino preostalo smer – stran od Stene – a tisto malo upa, ki ga še premorem, me prepriča. Oklevajoče in naravnost mukoma se obrnem in pred menoj se razprostira neskončna ravnina teh prekletih tal; sonca (ali česarkoli drugega) ni na spregled, a vseeno je tako zelo svetlo.

Šele takrat me prešine kaj vse skupaj pravzaprav pomeni. Groza me začenja prevzemati in sunkuvito pričnem obračati glavo in pogled, se obupano ozirati za kakršnim koli znakom, da je tu še kaj, še kdo. A najsi se obračam in began in še tako zavzeto iščem, ostane ta… *i*kraj*i*… mrtvo prazen, odsotnost vsega očitnejša iz trenutka v trenutek. Čuden občutek se mi prikrade v srce in nenadoma mi je jasno – za vsako ceno moram pobeginiti.


*i* se nadaljuje *i*
_______

evo, tole je prvi del, upam da vam je usec!

Naceloma so napisani bolj ali manj ze vsi deli, objavljeni bodo pa verjetno na par dni. (Ce pa slucajno pozabm mi pa napiste v koticek) med tem pa lah pogledate kake druge zgodbice na mojem profilu