...Dneve, in dneve sem se utapljala v žalosti za odhajajočo prijateljico. Mama je nekajkrat vstopila v sobo, a je videla da bi bilo bolje, da me pusti samo. In imela je prav. Holly, ni in ni poslala sporočila, kdaj bi se lahko poslovili. Nisem mogla več. Če bo odšla Holly, bom odšla tudi jaz. Stran od, civilizacij, le jaz in narava. V svoj rjavi nahrbtnik sem vrgla nekaj oblačil, denarnico, zobno ščetko in nikoli ne veš kdaj ga boš rabil- telefon. Kakor hitro sem lahko, sem stekla iz sobe v kuhinjo. Na srečo v njej ni bilo mame. Nabrala sem nekaj hrane, ki se ne pokvari in si napolnila termovko s vročim čajem. Poleg tega sem v dnevni sobi zgrabila še vzglavnik in debelo odejo.

Za hišo sem slišala mamine in očetove glasove, a sem brez da bi se uzrla nazaj stekla ven iz naše hiše. Tekla sem mimo ceste, po travniku, potem pa sem končno prišla do gozda. Upočasnila sem tek, ter zakorakala v temen predel gozda. Na poti sem nabirala veje za manjše bivališče. Kdo bi si mislil, da se bom v gozdu tako dobro znašla! Pripravila sem si ognjišče, ter iz vej sestavila majhen šotor. Vanj sem položila svojo odejo in vzglavnik...


----------------------
Hej. Tale del je malo krajši, pa že dolgo ga ni bilo.
Uživajte v vikendu.