Dober večer! Tukaj je novi del moje zgodbe. Še prej bi se želela zahvaliti vsem, ki so si to zgodbo ogledali in všečkali. Še posebej se zahvaljujem uporabnicama Cookies in Lily-James-fenica za komentarje v katerih sta izrazile podporo do moje zgodbe.
-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Naslednje jutro je prišla v šolo. Ravno je odprla omarico, ko se je ozrla nazaj in zagledala fanta, ki je hodil po hodniku mimo nje. Bil je visok in bled, z skuštranimi, temno-rjavimi lasmi. Mel kar ni mogla pogledati stran od njega.

“Zemlja kliče Melody, zemlja kliče Melody, ali sanjaš?” Je vprašala Amber ,nato pa se ozrla v smer kamor je zrla Mel.
“Ah, tisto pa je Connor. Je drugi letnik tako kot jaz.”
“Ali ima kaj prijateljev? Malo osamljen se mi zdi.”
“Ne, nima jih. Prišel je lansko leto sredi aprila. Sprva se je kar dobro ujel z nami, čez počitnice se je pa čisto spremenil in zdaj se je od vseh oddalijl. Sploh se noče z nobenim spoprijateljiti.”

Potem ko je po šesti uri zazvonil šolski zvonec, je Mel odhitela po hodniku proti učilnici, v kateri je imela naprej pouk. Na poti tam se je ponesreči zaletela v nekoga. Ozrla se je proti osebi v katero se je zaletela, in z grozo ugotovila da je to Claire.
“Se opravičujem, nisem za nalašč…” Je začela, vendar jo je Claire prekinila.
“Ja in? Morala se bi umakniti, jaz sem bila prva na tem hodniku.” Potem jo je hitro premerila od nog do glave. “Sploh pa, kaj nosiš? Ali se je mrliški oglednik kaj prestrašil, ko je videl truplo odkorakati iz mrtvašnice in direkt v Hot Topic?”
“Hej, pusti jo na miru,” se oglasil nekdo, ki je prišel mimo. Mel ga je pogledala, in spoznala da je Connor.
“Zakaj? Samo govorim tisto, kar si vsi mislijo.”
“Mišlenje ene osebe še ni mišlenje vseh. Zdaj pa jo pusti na miru, in pojdi stran. Mislim, da bi ji bilo to všeč.”

Claire je zavila z očmi, in odšla naprej po hodniku. Melody se je obrnila h Connorju. Hotela se mu je zahvaliti, potem pa hitro pridti do učilnice kamor je bila namenjena.
“Ni se mi treba zahvaljevati, raje bi, da ne spregovoriva. Zdaj pa hitro pojdi k naslednji uri.” Je rekel ta, jo pogledal v oči in odhitel stran.

Preostanek dneva ni mogla razmišljati o njem ,kajti čutila je, da nekaj skriva. Spomnila se je na pogled, ki ga ji je namenil, za katerem se je zdaj zazdelo kot da preži neka skrivnost. *i*Le zakaj se je od vseh oddalijl, in ali je uganil kaj sem mu hotela povedati, ali je v resnici vedel? Tej uganki rabim priti do dna*i*, je razmišljala medtem ko je sedela pri zadnjih dveh urah. Še na poti domov je razmišljala o tem. Nato se je odločila da o tem pove Marissi, kajti vedno ko je bila prisotna kakšna uganka, je vedno imela njena prijateljica zanimive teorije in ugotovitve o tej ali oni stvari.