po tistem je očiju počil film.
zapustil naju je. mama od takrat sama plačuje stroške. imava manj denarja za druge stvari, a lajf gre naprej.

19. september 1991
danes je mama osotna, ker ima sestanek za njeno kariero. doma sem sama z babico in njeno maserko Lariso. Larisa je plačana samo za masiranje babičinih stopal ne pa tudi za druge opravke v katere jo babica sili. zelo je prijazna in smešna. je sramežljiva, ampak ni naivna. in ni glupa.
v kuhinji si pripravljam večerjo. po stopnicah se spusti Larisa in si pride k škafu umiti (bakterije z babičinih stopal) roke.
''tvoja babi pa je res od muh.''
''če te sliši...''
''spi''
''a''
''veš povedala mi je, da bo postala diktatorka. je vse v redu z njo? hočem reči mogoče ima demenco ali kaj podob...''
''ne. nima demence. zdrava je. in zlobna je. to je vse.''
''o''
joj, zakaj sem tako predrzna do nje. samo skrbelo jo je ali je moja presneta babi bolna.
''no, iti moram.''
''me boš pustila sama s to pošastjo?!''
''Gabrielle Margot Evgenia Hazard!'' to ni noben drug kot babičin raskav glas, ki odmeva po stopnicah.