Hejla! Spet jaz! Te sanje, ki jih bo zdajle sanjala Adriana, sem vbistvu sanjala tudi jaz. Upam, da sem jih prepričljivo prikazala.
10. POGLAVJE

V tistem hipu, ko so se njene veke zaprle na trdem plastičnem stolu bolnišnične čakalnice, jo je podzavest grobo pahnila v svet bizarnih podob. Sanjala je o katastrofalnem požaru, ki naj bi pustošil po celotnem sosednjem okraju. Najbolj srhljivo sredi te uničujoče napovedi pa je bilo to, da so plamene po radijskih sprejemnikih napovedovali ob vremenu. Kljub tej grožnji z rdečim nebom pa se je sredi sanj odvijala poroka njenih staršev.

Adriana je v tistem sanjskem svetu natančno čutila, kako neznosno jo na glavi srbi cenen plastični venec iz umetnega, ostrega cvetja, ki se ji je zabadal neposredno v lasišče. Imela je oblečeno kričeče rožnato obleko z napihnjenimi rokavi. To barvo je že kot majhna punčka globoko sovražila, saj je bil njen svet od nekdaj obarvan v modro – v barvo morskih globin.

Njena mama Elena Severin pa je bila sredi kapele videti naravnost nezemeljsko lepa. Oblečena je bila v kratko, snežno belo poročno obleko, ki je čudovito poudarila njene goste, kostanjeve lase, ki so ji v mehkih kodrih padali čez ramena. Oče je stal poleg nje, mlad in z vsemi zobmi, z rokami, ki še niso bile uničene od težkega vlečenja ribiških mrež.

»Elena Severin, ali sprejmete tega moškega za svojega zakonitega moža in ali obljubite…« je slovesno začel matičar pred lesenim oltarjem stare, z mahom obrasle cerkvice.

Njegove besede pa je v tistem delčku sekunde grobo in brez opozorila utišal zvok vdiranja vode. Ni šlo za navaden dež. Voda je začela z nepredstavljivo silo liti, priskakovati in teči od vsepovsod, kot bi stavbo pogoltnil ocean. Hudourniki so drli s stropa kapele, brizgali so izpod težkih lesenih klopi, tekli pa so celo naravnost iz poročnega cvetja, ki je v trenutku ovenelo pod težo slanih kapelj. Med svati je izbruhnila divja panika. Vsi preplašeni ljuđe so se v kričanju in prerivanju zapodili proti izhodu, na prostost pred zgradbo, da bi si rešili gola življenja.

Ko pa so pritekli na glavno ulico, jih je tam pričakal še veliko hujši podvodni pekel. Namesto poplave so se iz razkopanih cestnih tal začele z bliskovito hitrostjo dvigovati ogromne, ostre in masivne ledene plošče. Te mogočne ploskve so se z oglušujočim škripanjem in lomljenjem dvigale naravnost proti sivemu nebu ter brez kančka usmiljenja sproti zdrobile in poteptale vse in vsakogar, kar jim je prišlo na njihovo smrtonosno pot. Svatje so brezglavo bežali v čistem kaosu, Adriana pa je tekla z njimi, medtem ko so se okoli nje rušile kamnite stene.

Nenadoma je opazila, da sta se njena starša sredi tega uničenja popolnoma mirno ustavila sredi drvečega ledu. Kot bi imela ves čas tega sveta, sta pokleknila na mrzla tla in začela povsem zbrano nekaj mrzlično iskati in premetavati v svojem starem, zbledelem nahrbtniku. Adriana je v neopisljivem, paralizirajočem strahu iz vseh pljuč kričala nanju: »Nehajta brskati! Prosim vaju, takoj bežita stran! Prihajajo te ledene ploskve, zdrobile vaju bodo!« Adriana je sama mrzlično tekla naprej, da bi ubežala dvigajočemu se ledu, a njena starša sta jo popolnoma ignorirala in še naprej trmasto kopala po nahrbtniku, kot da je v njem skrita usoda celega planeta.

»Neee!« je vsa iz sebe od groze predirno zavpila, ko je pod njima počila zemlja. Starša sta v tistem usodnem trenutku končno dvignila svoj pogled. Pogledala sta jo naravnost v oči in se ji žalostno, polno globokega obžalovanja in neizmerne ljubezni toplo nasmehnila s tistim dobro poznanim izrazom. Ravno ko sta stopila korak naprej proti njej, ju je pod nogami ujela in visoko v zrak dvignila mogočna ledena plošča. Tik pred samim koncem je mama Adriani z dlanmi poslala zadnji, nežen poročni poljub, očka pa se ji je še enkrat pomirjujoče nasmehnil, kot bi ji želel vliti pogum za vse, kar jo še čaka.

Nato pa se je zgodilo nekaj najbolj nenavadnega in pretresljivega. Njuni telesi se pred njenimi očmi nista zdrobili ob ostri led – preprosto sta se v enem delčku sekunde zlili in spojili z vodo. Dobesedno sta se utekočinila, izgubila človeško obliko, se prelila čez rob ledene ploskve in postala del širnega, neskončnega oceana. Postala sta voda.
Adriana se je iz teh grozljivih, simboličnih sanj prebudila sunkovito, z divjim, hripavim in predirnim krikom, ki je kot ostro rezilo presekal sterilno, gluho tišino bolnišnične čakalnice, njeno telo na plastičnem stolu pa se je še dolgo neobvladljivo treslo od pretrganih vezi.