Živela je deklica, z imenom Lajla. Ta deklica, je dobesedno tako oboževala novo leto, da je ob postavljanju smrečice skakala do stropa. Imela je brata Lana, mamo Lejo in očeta Luko.
Nekega dne se je z bratom sankala na Pojočem hribu (tako se mu je reklo, ker je na vrhu ves čas pihalo in so imeli zato nastavljene velike piščali, ki so s pomočjo vetra ustvarjale zvok). Nekaj časa sta hodila gor in se s sankami za nagrado spustila dol. To sta ponovila 7-krat. Ko sta se 8. povzpela na hrib, ju je prevzel krasen zvok. Odšla sta do piščali in gledala in gledala ter poslušala in poslušala. Lajla si je snela rokavice, jih odložila na tla in na glasbo začela plesati v ritmu. Ko je veter pojenjal in zvoka ni več bilo veliko sta se odločila, da se bosta še zadnjič odsankala po hribu dol in pešačila do doma. In tako je bilo.
Ko pa sta prišla pred hišo, je Lajla ugotovila, da je na vrhu pozabila rokavice, zato jo je tudi zelo, zelo, zelo zeblo v roke med potjo. Doma ji je mama povila roke, sa je imela hude ozebline. Naslednji dan, so bile njene roke popolnoma mrzle in zelo modre, zato sta šle z mamo k zdravniku. Ta je rekel, da mora ostati v bolnici še dva dni. Tukaj jo bodo oskrbeli. A to je bilo grozno, saj je bil 31. december! Za silvestrovo ne bo doma in ne pri sestrični, kot je bilo napovedano. Zato je jokala in jokala, nič je ni moglo ustaviti. In tako je preživljala še teh težkih nekaj ur. Nakar pa je bila ura 23.59. Zaslišala je znane glasove, od mame, očeta, Lana in glej ga Zlomka tudi sestrična Lara je bila pred vrati! Hitro so pohiteli noter in odštevali: "15,14,13, ... 9, 8, 7, 6, ... 3, 2, 1, srečno novo leto!" Drug drugemu so voščili. *i*Pa se le ni izteklo tako slabo!*i*, si je mislila Lajla.