Pri ušesih se mi oglaša jesensko listje, ki pada naravnost name. Majhni listi se vrtinčijo v vsej veličini, ki jo pravzaprav lahko premorejo in počasi tonejo v temo. Ob tleh se pomešajo s preostalim listjem in spet so le eni izmed večine-neopaženi in brezizrazni.
Medtem pa jih sama gledam in štejem vsak list, ki je padel na tla. Počasi, je pa vseeno težko. A sproščujoče.

Tako ali tako je to edina stvar, ki sem jo delala čez počitnice, saj drugega dela sploh ni bilo.
Padel je še en list in ta je bil za spremembo rdeč-ne rjav, kakršni so običajno. Pozorno se zazrem vanj, ga primem v na stežaj razprto dlan svetle polti in si ga natančno ogledam.
»Ta je drugačen,« zamrmram bolj sebi kot komur koli drugemu: »In svoboden je.«

Žalostno ga izpustim da pade vse do tal ter se ustavi pri mojih starih belih teniskah, ki so pravzaprav edina stvar, ki mi je prav.
Ohlapna vreča, ki mi visi čez rame in ji večina pravi majica, mi je namreč tako prevelika, da bi jo lahko zamenjali za obleko. Poleg tega ji svetlo rožna barva ne pristoji in tako se na njej pozna vsa umazanija.

Čisti so le moji svetli lasje-edina stvar za katero mi je dejansko mar. Naj bom še tako nečista, lasje morajo biti popolni.
A tu ni nikogar, ki bi jih lahko občudoval. Pravzaprav je tu ogromno ljudi, a nobenega, ki mu bilo mar zame. Nobenega, kateremu bi llahko zaupala.
S kančkom jeze se zazrem v sivo stavbo, ki se razprostira naravnost pred mano. Stene so hrapave in umazane, raztezajo pa se daleč v višino in širino.
Če sirotišnice ne bi prehodila že ničkolikokrat bi mislila, da stavba sploh nima konca.
Pravzapav mi na njej ni všeč čisto nič.

Niti prav tako siva vrata, ki kar stojijo na steni brez kakršnih koli oken mi niso niti malo všeč. Če bi bilo na stavbi kar koli živahnega, bi jo morda sprejela za drugačno-morda celo bolj domačo.
A tako iz dneva v dan odkar sem tu le obžalujem, zakaj živim tako. Zakaj sem kdor sem in trpim v lastni koži prepuščena na milost in nemilost oskrbovalcem.

Veter ponovno zapiha in mi razmrši sveže počesane lase.
Od nekdaj sem plavolasa, kar mi sicer ni najbolj všeč, a ne moreš izbirati, kako boš izgledal. Kot ne moreš izbrati, kam te bo usoda popeljala.
In mene je sem.

Med tisoče in tisoče sirot, ki se kot listje vrtinčijo okoli mene. Ampak jaz nisem kot ostali listi.
Drugačna sem.

<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<

Hejj,
ker so počitnice in mam čis preveč časa, sem se odločlla da začnem pisat zgodbo:D. Drugi deli bojo vrjetno približen tak dougi kt je bil tale, izhajala bo pa takrat, ko bom mela čas pisat. Ful bom vesela kašnega komentarja še bolj pa kritike da vem kaj izboljšat XD.
Lepo bodite pa uživite še zadnje tedne počitnic,
Nice girl