*roza*1. poglavje — Nov začetek*roza*

Sovražila sem nove začetke.

Ljudje vedno govorijo, kako so novi začetki dobra stvar, kako dobiš novo priložnost in podobne bedarije. Ampak v resnici novi začetki pomenijo samo to, da si spet tisti čuden novi človek, ki ne pozna nikogar.

In točno to sem bila jaz.

Nova punca.

Sedela sem na zadnjem sedežu maminega avta in opazovala ogromno sivo stavbo gimnazije pred sabo. Na parkirišču je bilo polno ljudi. Nekateri so se smejali, drugi kadili pred vhodom, tretji se objemali, kot da se niso videli sto let.

Jaz pa sem hotela samo obrnit.

»Lana, vse bo okej,« je rekla mama že petič.

»Mhm.«

Ni bilo okej.

Preselili sva se pred enim tednom zaradi njene nove službe in jaz sem mogla pustit celo življenje za sabo. Staro šolo. Prijatelje. Sobo. Vse.

In zdaj sem bila tukaj.

Na neki novi šoli sredi oktobra, kar je verjetno najslabši možen čas za menjat šolo, ker imajo vsi svoje družbe že ustvarjene.

»Pokliči me po pouku, prav?«

»Bom.«

Poljubila me je na lice, jaz pa sem pograbila torbo in stopila iz avta.

Mrzel zrak me je takoj udaril v obraz.

Globok vdih.

Okej. Zmoreš.

Nisem zdržala niti treh minut brez katastrofe.

Ko sem iskala učilnico, sem v nekoga direktno trčila na hodniku.

»Aua—«

Zvezki so mi padli po tleh.

»Sori,« je rekel nek fant in se takoj sklonil, da jih pobere.

Prva stvar, ki sem jo opazila, so bile njegove roke. Malo popraskane, z srebrnim prstanom na kazalcu.

Druga stvar pa njegove oči.

Temne. Res temne.

»Ti si nova, a ne?«

Njegov glas je bil miren. Malo zaspan.

Prikimala sem in si popravila torbo na rami.

»Se vidi?«

Rahlo se je nasmehnil.

»Ja.«

Super.

Fant mi je podal zadnji zvezek. Bil je visok, oblečen v črn hoodie in imel rahlo razmršene temne lase, kot da ga sploh ne briga, kako izgleda. Kar je bilo še hujše, ker je zaradi tega izgledal še bolje.

»Niko,« je rekel in za sekundo dvignil roko.

»Lana.«

»Nikola, dej pohiti že!«

Glas je prišel z druge strani hodnika.

Tam so stale tri punce. Vse popolno urejene, vse z istim tistim rahlo vzvišenim pogledom. Ena od njih — visoka blondinka v usnjeni jakni — je gledala direktno mene.

Neprijetno dolgo.

»Grem,« je Niko rekel in stopil nazaj.

Potem pa se je blondinka prijela njegove roke.

Aha. Punca.

»Kdo pa je to?« je vprašala in me premerila od glave do pet.

Njen ton ni bil prijazen.

»Nova učenka,« je rekel Niko čisto mirno.

Blondinka je samo privzdignila obrv.
»Aha.«

In ne vem zakaj, ampak iz načina, kako je to rekla, sem točno vedela, da me ne bo marala.

Odšli so po hodniku, jaz pa sem tam ostala kot idiot z razbijajočim srcem.

»Ne sekiraj se zaradi nje.«

Obrnila sem se.

Punca z dolgimi temnimi lasmi in toplimi rjavimi očmi je stala ob omaricah in žvečila žvečilni.

»Tia je nesramna do vseh, ki imajo pulz.«

Prvič tisti dan sem se nasmehnila.

»Jaz sem Nina, mimogrede.«

»Lana.«

»Pridi, preden se izgubiš. Ta šola je dobesedno labirint.«

*roza*se nadaljuje.....*roza*