*roza* 2. poglavje — Kosilo*roza*
Če sem iskrena, sem pričakovala, da bo moj prvi dan katastrofa.
No… saj na nek način je tudi bil.
Ampak ne popolna katastrofa.
Nina me je po zvonjenju dobesedno vlekla čez hodnike, medtem ko mi je razlagala polovico šolske drame, kot da bi se poznali že deset let.
»Okej, tista profesorica za matematiko je obsedena z nenapovedanimi testi, un tam pri oknu je bil lani izključen za tri dni, pa če boš kadarkoli rabila zapiske, ne sprašuj Tii, ker bo rekla ja pol pa te ignorirala.«
»Kdo je sploh Tia?« sem vprašala, čeprav sem odgovor že vedela.
Nina me je pogledala.
»Blondinka zraven Nika.«
Aha.
Nisem hotela priznati, ampak ime sem si zapomnila skoraj takoj.
Niko.
Čez cel dan sem ga videla še parkrat. Vedno obkroženega z ljudmi. Enkrat na hodniku, drugič pri avtomatih, potem zunaj pred šolo.
In vsakič je izgledal, kot da ga vse skupaj malo dolgočasi.
»Ne glej preveč očitno,« je rekla Nina med angleščino.
Skoraj sem se zadavila z vodo.
»Ne gledam ga.«
»Mhm.«
Sovražila sem jo že malo.
Ko je končno zazvonilo za malico, sem mislila, da bom umrla od lakote. Jedilnica je bila glasna, nabito polna in smrdeča po pomfriju.
»Pridi,« je rekla Nina. »Sediva tam.«
Pri eni od miz je sedelo še nekaj ljudi iz razreda. Dva fanta, ena punca z rdečimi lasmi… in seveda Tia.
Super.
»To je Lana,« je rekla Nina, kot da predstavlja novo članico benda.
Rdečelaska mi je pomahala.
»Eva.«
En od fantov je samo prikimal.
»Žan.«
Drugi pa: »Miha.«
Tia me je na hitro pogledala.
»Nova si.«
Nisem vedela, če je to vprašanje.
»Ja.«
Nekaj sekund tišine.
Potem pa se je nekdo usedel na prazen stol nasproti mene.
Niko.
Srce mi je naredilo nekaj zelo neumnega.
»A je še kej hrane al ste vse požrli?« je vprašal in si z roko šel skozi lase.
»Zelo damsko povedano,« je rekla Eva.
»Hvala.«
Sedel je tako blizu, da sem čutila vonj njegovega parfuma. Nekaj po lesu in dimu. Ne premočno. Ravno dovolj, da me je motilo bolj kot bi me smelo.
Nina me je pod mizo brcnila.
Sovražim jo.
»Lana je danes prvi dan,« je rekla preveč navdušeno.
»Res? Sploh ni očitno,« je rekel Niko mrtvo resno.
Pogledala sem ga.
»A to vsi danes govorite?«
Končno se je zares nasmehnil.
In o moj bog.
Razumela sem.
Razumela sem čisto vse punce na tej šoli.
»Pusti njega,« je rekla Tia in mu dala roko okoli vratu. »On misli, da je smešen.«
»Jst sem smešen.«
»Ne, sam lep si.«
Niko je zavil z očmi, ostali pa so se zasmejali.
Jaz sem pogled usmerila v sok pred sabo, ker nisem hotela, da bi kdo opazil, kako čudno se počutim.
Ne zaradi Tie.
Ampak zaradi tega, ker sem Nika poznala manj kot en dan… pa sem vseeno že komaj čakala, da spet pogleda proti meni.

*roza* se nadaljuje....*roza*