*i*PRED ŠESTIMI LETI*i*
Stavba Fakultete za matematiko Univerze Darslonn je bila za matematične navdušence, ki so se tu učili, verjetno kičasta. Konec koncev za učenje ne potrebuješ tako rekoč drugega Versaillesa, kajne? Preprosta stavba bi popolnoma zadovoljila potrebe možganov za zbiranje in pomnenje informacij. No, kakšen umetniški fanatik pa bi to fakulteto našel kot naravnost fascinantno.
In kakšna je torej bila? Ogromna, umetniška in zelo izstopajoča na kratko. Okoli tisočih majhnih in velikih oken so se razprostirali raznorazni zlati in srebrni vzorci, čigar globjega pomena ni nihče razvozval. A v resnici jim ni nobeden posvečal pretirane pozornosti. Svoj vrhunec pa so umetniški simboli dosegli pri neobičajno velikih vhodnih vratih. Pod tablici, na kateri je bilo z zlatimi črkami — iz pravega zlata — vgravinirano ime šole, sta stala dva figuralna kipa. Te dva pa nihče ni mogel zgrešiti, ko pa sta bila kajpak tako velika.
Zlahka si tako lahko ugotovil, da je bila fakulteta zgrajena v času baroka, verjetno pod podubo kakšnega razsvetljenca. To so vedeli tudi tisti, ki jih letnice in dogodki, povezani z njimi, niso navduševale pretirano. Med njimi je bilo tudi dekle sloke postave z gostimi oranžnimi kodri, ki je stalo pred fakulteto.
Po dolgem času se je ta mladenka skupaj z nekaterimi drugimi ljudmi njenih let približala temu veličastnemu vhodu. Takrat ji je v oči padel droben in nekoliko zavaljen moški, oblečen v ohlapno karirasto srajco in ozke kavbojke. Svetlo pričesko je imel zelo strogo postriženo, prav tako košate brke pod nosom. Najbolj izrazit od vsega pa je bil njegov širok nasmešek, ki si ga je nadel na zagorel obraz.
Takoj ko je zagledal mlado žensko, je stopil do nje in povečal svoj gromozanski nasmeh. "Dobrodošli!" je zavpil s svojim nenavadno visokim glasom. Pri tem se je izjemno trudil, da je sploh lahko gledal v oči precej višjemu — in tudi precej manj obilnemu — dekletu. "Dobrodošli na fakulteti za matematiko univerze Darslonn, gospodična ..."
"... Eleanor Pryste, gospod," ga je dopolnila maturantka in se še sama na rahlo nasmehnila.
Možicljev obraz je prebledel ob omembi priimka. No, kolikor se lahko zagorel obraz posvetli v belo. "Pryste? To ime mi je znano," je začel tuhtati.
"Res?"
"Seveda! Vi ste Eleanor Pryste iz poročil! Sami ste razrešili umor tistega Greyevega dekleta, ki ga policija ni mogla, imam prav?"
"To je res, gospod, jaz sem tista Eleanor."
Moški si je nekaj časa le nadeval prisiljen nasmešek. Malo je manjkalo pa bi si še pokleknil, kot bi bila kraljica. "Mi lahko poveste, kako ste ... to naredili?" je radovedno vprašal.
Eleanor se je zamislila, a kljub temu hitro odgovorila: "Veste, če poznaš ljudi, povezane z žrtvijo, si že na pol poti do morilca."
"Neverjetno," se je začudil možakar in za celih nekaj trenutkov ovrgel svoj bedasti nasmeh. "No, gospodična Pryste, informativni dan se začne v glavni avli," je končno povedal bistvo in nato s svojim debelim kazalcem pokazal naravnost v notranjost stavbe. "Samo naravnost greste do predavalnice številka ena."
"Hvala vam," se je na hitro zahvalila Eleanor in sledila napotkom zavaljenega možiclja.
In čim je vstopila v to veličastno stavbo, je vedela odgovor na vprašanje, na katerega je več tednov skušala odgovoriti. Kljub temu da se ni rada nanašala le na občutek, mu je resnično verjela. i*To je to*i*, si je rekla. *i*To je moja bodoča fakulteta.*i*
*
Pred vrati svoje hiše je stal mlad fant in nekoliko zdolgočaseno gledal na tla pred njim, kot bi nekoga čakal. Oblečen je bil v srajco s kratkimi rokavi, katera barva se je ujemala z njegovimi bledimi modrimi očmi. Na nogah pa je imel rahlo zmečkane temne kavbojke. A najbolj so izstopali njegovi značilni kratki kodri v barvi ognja.
V tistem trenutku je dvignil pogled in se ozrl proti svoji punci Eleanor, ki je tekla do njega.
"Si se odločila?" jo je vprašal, ko sta se objela, in jo premeril z radovednim pogledom.
Eleanor je ponosno pokimsla in odgovorila: "Res je bilo odlično in nimam ničesar za premišljevati — tja grem in konec."
Lucas se je nasmehnil svoji punci in ji tako izrazil svoje veselje ob tem. Nato se je nečesa domislil in nasmešek se je nekoliko razblinil. "Kdo ve, morda boš tudi v tej šoli razrešila umor."
"Oh, nehaj, Lucas!" je vzkliknila Eleanor, nato pa je fanta povlekla za njegove kodre in pritisnila svoje ustnice ob njegove.