ADRIAN
Minilo je že celotno popoldne in nujno moram govoriti s preostalo štirico študentov. A kje naj jih najdem? Res obžalujem, da jih preprosto nisem za pogovor takrat, ko so bili vsi na kupu.
"Dober večer, inšpektor," zaslišim zvok za seboj, in ko se obrnem, se zazrem v študenta bledih sinjih oči in gromozanskih svetlih kodrov. To mora biti Daniel.
"Pozdravljen, gospodič Zetkil," ga pozdravim in se mu približam. "Bi se lahko pogovorila o umoru?"
"Seveda, vedel sem, da bo enkrat prišlo tudi do tega," mrko odvrne mlad Čeh in se za sekundo zamisli. "Verjetno sem glavni osumljenec. Imam prav?"
Namrščim se ob njegovem vprašanju. "Zakaj bi tako mislil?"
Dan se na rahlo nasmehne in roke potisne v žep temnih kavbojk. "Zakaj pa ne bi bil? Navsezadnje sem se z njo stepel dva dni pred umorom."
"Torej sta imela nekaj?" nadaljujem in Daniel mi prikima. "Kaj je bilo jabolko spora?"
Moj sogovornik se živčno popraska po svojem dolgem vratu in pogled usmeri proti travi. Zgleda, da sem načel nekaj, o čemer ne bo navdušeno razlagal. "Poskušal sem jo osvajati, a njej to ni bilo všeč. Udarila me je in iz tega se je razvil pretep."
Nekaj trenutkov oba molčiva, medtem pa si ogledujem manjšo fontano, iz katera leti voda, in se poskušam spomniti nove teme. Uspe mi. "In kje ste bili v času umora?"
"V svoji sobi," hladno odgovori. "Razmišljal sem."
"O čem, gospodič Zetkil?"
"Če vas že zanima, sem premišljeval o stvareh," s poudarjenim češkim naglasom še pove Daniel, nato pa izgine za ciprese.
Skomignem z rameni in se odpravim po mimo fontane, ki sem si jo prej ogledoval, in v bližnjem gozdu zaslišim glas. Sprva ga preslišim, a ko mi zopet pride na uho, se mi posveti, da je to Charlottin glas.
Hitro stečem in zagledam mlado študentko s svojim Geoffreyem in prijateljico Eleanor. Ravno njih potrebujem še povprašati o smrti njihove sošolke.
Prva me opazi Charlotte, ki mi iz obraza takoj prebere, kaj si želim. "Inšpektor Debois, ste se prišli pogovorit z nami?" me vljudno vpraša, Geoffrey in Eleanor pa si me pogledata.
"Tako je," povem in se spomnim prvega vprašanja. "Najprej me zanima, kje ste bili sinoči ob desetih zvečer."
"Jaz sem spal," odgovori Geoffrey in pogleda proti dekletoma ravno takrat, ko mu topli veter razmrši temne lase. "Ampak vidve nista bila v postelji, če prav vem."
Radovedno gledam prijateljici in čakam na njune odgovore. Prva se oglasi rjavolaska: "Bili sva skupaj v Eleanorini sobi."
Še bolj postanem zmeden. "Kaj pa sta počeli tam?"
Punci se spogledata, nato pa Eleanor usmeri svoje žadaste oči v moje. "Charlotte se je zmočila in posodila sem ji mojo majico. Lahko vam zatrdim, da sva po tem obe odšli spat."
"Rad bi še vedel vaše mnenje o gospodični Roberts."
Charlotte prekriža roko na svojo belo srajco in njene temne oči se še dodatno zmanjšajo. "S Chloe sva imeli ... neporavnane račune iz preteklosti," pove.
Že imam besedo o tem na jeziku, ko mi jo odvzame njen fant: "In ker je Lotte ni marala, je tudi jaz nisem kaj preveč."
Zdaj se oglasi še bivša detektivka: "Meni ni bila kaj pretirano všeč, a nisem jo sovražila. Zdela pa se mi je malenkost zadržana. Kar velikokrat sem jo videla samo." Eleanor se nenadoma razširijo zelene zenice in njen obraz zažari, kot bi se domislila nečesa dobrega. "Inšpektor, je možno videti truplo?"
Ne vem, kaj naj naredim — se naj smejim ali jezim? "Gospodična Pryste," umirjeno skušam razložiti, "to je kriminalistična preiskava, ne pa sejem za radovedne."