PRED ŠESTIMI LETI
Vsak dan je bil za Charlotte isti, vrtel se je le okrog Bena. Vendar kako bi lahko bilo drugače, če je bil tako neustavljivo privlačen? Ni popolnoma normalno, da se ji je kar naprej vrtela njegova podoba? Je pri kakšnem fantu sploh doživela tako popolno ekstazo kot pri njemu!
"Charlotte, ali mi lahko že enkrat odgovoriš na vprašanje?" je Lotte iz zasanjanosti nenadoma zbudil divji glas profesorice Whitecorner, pokajoč od jeze.
"Em .. kako pa se je glasilo?" je nerodno vprašala Lotte in pri sebi močno upala, da bo ostala živa, kajti ta ženska ni bila znana po milosti. Whitecornerjevan je na srečo le globoko vzdihnila in sama pri sebi tarnala, kako nesposobni so današnji mladi.
"Katerega leta je napisal Hemingway svojo prvo delo, ki mu je prineslo slavo, je vprašala," ji je pomagala Kate.
"Oh, saj res! Sonce vzhaja in zahaja iz leta 1926!" je naglo odgovorila Lotte, razburjena profesorica pa je zavila z očmi ter začela pripovedovati naprej o njenem preljubem Hemingwayu.
*
Charlotte je hodila po vrtu in iskala nekaj. Ni vedela, kaj pravzaprav išče, vedela je, da neko stvar. Oh, če se bo to sanjarjanje nadaljevalo, bo izgubila nadzor nad čisto vsem!
"Pozdravljeni, gosp ... saj res ... Charlotte," se je za njenim hrbtom— kot bi ji bral misli — prikazal Ben.
Lotte se je obrnila in odzdravila: "Živjo!" Nato si je tukaj pogladila njene dolge rjave lase, saj si pred njim resnično ne sme privoščiti skuštranih las. Opazila pa je, da isto dela tudi on.
"Vas lahko nekaj vprašam, Benjamin?" ga je radovedno vprašala Lotte, ki se je na hitro spomnila vprašanja, da bi preusmerila pozornost.. "Ste res zadovoljni s to službo? Mislim, boste res to delali cello življenje? Plača za tako majhen kompleks res ni visoka! Če seveda sploh razmišljam pravilno."
"Študiram pravzaprav," ji je na kratko odgovoril in odložil velikanske škarje zraven kanglice.
"Kaj pa?" ga je takoj napadla radovedna, hkrati pa tudi zelo presunjena in navdušena Charlotte.
Ben se je popraskal po njegovih svetlih laseh, kot bi ugotavljal, na katero višješolsko ustanovo zahaja vsak dan. "Matematiko, gospodična Parker," ji je končno odgovoril.
Za Lotte se je svet ustavil, tako da je spregledala celo to, da jo je Ben vikal. Njeni misli so bile le prepletene s podatkom, da njena ljubezen študira matematiko. Prav matematiko od vseh ostalih predmetov! Ravno to, kar si je želela študirati tudi ona?!
Trenutek Lottine nepozornosti in zatopljenosti v razmišljanje je izkoristil Benjamin, ki je kot strela iz jasnega stopil do nje in jo poljubil.
Charlotte je okamenela. Končno se je sicer zgodilo to, na kar je upala že dolgo, a še vseeno je bila od same ekstaze popolnoma zmedena. Ko sta se namreč njuni ustnici srečali, se ji je zdel Ben še bolj privlačen. Ali pa se ji je to le zdelo zaradi vse te evforije? Kakorkoli, njegove ustnice so bile kot iz najbolj kičastega romantičnega filma, torej prepolne, da bi bile resnične. Neresnično so se zdeli tudi njegovi spetni gibi jezika, ki je v neverjetni naglici raziskoval na novo odkrita usta. No, v resnici se je vse zdelo neresnično. Pred nekaj tedni je bil le podoba z okna, zdaj pa sta se njuna jezika že stikata?!
"Žal mi je, gosp ... Charlotte," se je opravičil Ben, ko je nenadoma odmaknil svoja usta in razdalja med njima je bila ponovno primerna.
"Ni ti treba," je skrivnostno povedala Lotte, si pomaknila temne lase z obraza, nato pa stekla proti hiši. Da bi dojela, kaj se je zgodilo, je namreč rabila čas. Veliko časa. Ampak bilo je tako magično!