PisalnicaŠtudentka detektivka, 39. del
1
DVA TEDNA KASNEJE
"Ti si razlog za vse to, veš," ji nenadoma osorno reče Lotte in jezno vrže lahkotno obleko na posteljo.
Eleanor globoko vdihne svež poletni zrak in odvrne: "Ni moja krivda, da si ogrožala naša življenja in grozila Adrianu."
"Ne govorim le o tem. Gre se sploh za Kathleen, ki mora zaradi tebe preživljati zapor!"
"Kakor vem, v zaporu ni več tako hudo kot nekoč," samozavestno zatrdi Eleanor in si namesti še preostanek živo rdeče šminke.
"Oh, ti je nisi videla!" vzklikne temnolaska. "Ampak jaz sem jo. Nore ima, tako da ne more niti spati, da ne omenjam ostalih nagnusnih ..."
"TO-NI-MOJA-KRIVDA!" se razburi Eleanor in od jeze ji iz rok pade ogledalo za ličenje skupaj s šminko, ki se nekoliko raztrese po parketu. Neozirajoč se na to stopi do sošolke in ji s široko odprtimi očmi pove: "Odločila sem se za poštenost, Charlotte."
"Ščitila me je," jezno odvrne Lotte in se približa rdečelaski. "Izbrala je ljubezen namesto neumnih pravil."
"Ta *i*neumna pravila*i* so zapisana z razlogom."
Charlotte se zasuče na peti in stopi do starih lesenih vrat. "Nikoli ti ne bom tega opustila, Eleanor, poštenost gor ali dol," še obljubi. "Nikoli."
*
"Zbrali smo se, da se še zadnjič poslovimo od Chloe Roberts, ljubljene hčerke in nenadomestljive sošolke, ter Daniela Zetkila, nesrečnega zaljubljenca," samozavestno začne svoj govor pogrebnik.
"Resno? Nenadomestljiva sošolka in nesrečen zaljubljenec? Kakšne laži govorijo ljudje na pogrebih," zašepeta Lotte svojemu fantu, ta pa ji prikima, medtem ko poskuša prisluhniti nadaljnjim izrečenim besedam.
Te pa postajajo vse bolj enolične in s tem precej dolgočasne. Govora je predvsem o pozitivnih lastnostih, ki sta jih imela pokojna, in o nekaterih njunih dosežkih, tako akademskih kot osebnih. Bolj zanimivo pa postane, ko pridejo na vrsti govori staršev. Takrat zares vsi zbrani radovedno začno pogledovati proti odru, ne samo večina kot prej.
Prva je na vrsti gospa Roberts, Chloejina mama. Za dogodek si je izbrala precej, če ne celo pretirano, svečana oblačila. Oblečena je v črno čipkasto bluzo, ki jo prekriva belo-črn šal iz svile. Ima pa tudi elegantno krilo, ki je nekakšna mešanica med črno in sivo barvo, za povrh pa je še dvodelen — zgoraj je čipkast, spodaj pa je preprost bombaž. Pika na i pa so njene visoke sivkaste petke, v katerih se, če smo iskreni, ne počuti najbolj samozavestno.
Tudi njej govor je svečano dolg in predvsem emocionalen. Govori o tem, kako predobra hčerka je bila Chloe. "Bila je tako pridna in delovna, da sem včasih mislila, da dela preko meje," vzhičeno med drugim pove in potoči solzo. Raymond jo med tem opazuje in se trudi, da bi zadržal zoprne solze, medtem ko na primer Charlotte na hitro zavije z očmi.
Sledi še Danielov oče, ki je za sinov pogreb potoval iz Češke.
Ta precej bolj samozavestno kot gospa Roberts stopi pred oltar v cerkvi. S tem nam razkraže svojo moško obleko, ki je sicer veliko manj slavnostna kot tista, ki jo je nosila Robertsova, a še zmeraj dokaj ugledna.
Ko ugotovi, da ima vso pozornost občinstva, z globokim in zbranim glasom spregovori naslednje besede: "Moj sin je bil najlepša stvar, ki se mi je kadarkoli zgodila v življenju. Prinesel mi je obilo sreče, radosti ter veselja. Opisal bi ga torej kot precej zglednega mladeniča. Zagotovo bi, če mu ne bi v življenju postregla usoda, zrasel v zrelega moškega, kajti že zadnje čase je s svojimi dejanji kazal na to, kako dober je in ..."
"To je laž," ga preglasi Charlotte, ki nenadoma vstane s klopi. V njenem glasu in njenih temnih očeh se čuti jeza in žalost, ki sta se nakopičila ob spominih na resnična dejanja, ki jih je Dan zagrešil.
Nemudoma se celo občinstvo ozre proti mladenki s široko odprtimi očmi. Geoffrey, ki sedi zraven nje, to opazi in povleče svoje dekle za roko, da sede nazaj. Ta se mu za čuda ne upira in zdi se, kot da je tudi sama spoznala, da je s svojim dejanjem zanetila preveč pozornosti. A vedno se je vredno boriti za resnico, kajne?
Gospod Zetkil nato globoko zavzdihne, z mrkim pogled ozre Lotte in na hitro konča svoj govor.
"Ti si razlog za vse to, veš," ji nenadoma osorno reče Lotte in jezno vrže lahkotno obleko na posteljo.
Eleanor globoko vdihne svež poletni zrak in odvrne: "Ni moja krivda, da si ogrožala naša življenja in grozila Adrianu."
"Ne govorim le o tem. Gre se sploh za Kathleen, ki mora zaradi tebe preživljati zapor!"
"Kakor vem, v zaporu ni več tako hudo kot nekoč," samozavestno zatrdi Eleanor in si namesti še preostanek živo rdeče šminke.
"Oh, ti je nisi videla!" vzklikne temnolaska. "Ampak jaz sem jo. Nore ima, tako da ne more niti spati, da ne omenjam ostalih nagnusnih ..."
"TO-NI-MOJA-KRIVDA!" se razburi Eleanor in od jeze ji iz rok pade ogledalo za ličenje skupaj s šminko, ki se nekoliko raztrese po parketu. Neozirajoč se na to stopi do sošolke in ji s široko odprtimi očmi pove: "Odločila sem se za poštenost, Charlotte."
"Ščitila me je," jezno odvrne Lotte in se približa rdečelaski. "Izbrala je ljubezen namesto neumnih pravil."
"Ta *i*neumna pravila*i* so zapisana z razlogom."
Charlotte se zasuče na peti in stopi do starih lesenih vrat. "Nikoli ti ne bom tega opustila, Eleanor, poštenost gor ali dol," še obljubi. "Nikoli."
*
"Zbrali smo se, da se še zadnjič poslovimo od Chloe Roberts, ljubljene hčerke in nenadomestljive sošolke, ter Daniela Zetkila, nesrečnega zaljubljenca," samozavestno začne svoj govor pogrebnik.
"Resno? Nenadomestljiva sošolka in nesrečen zaljubljenec? Kakšne laži govorijo ljudje na pogrebih," zašepeta Lotte svojemu fantu, ta pa ji prikima, medtem ko poskuša prisluhniti nadaljnjim izrečenim besedam.
Te pa postajajo vse bolj enolične in s tem precej dolgočasne. Govora je predvsem o pozitivnih lastnostih, ki sta jih imela pokojna, in o nekaterih njunih dosežkih, tako akademskih kot osebnih. Bolj zanimivo pa postane, ko pridejo na vrsti govori staršev. Takrat zares vsi zbrani radovedno začno pogledovati proti odru, ne samo večina kot prej.
Prva je na vrsti gospa Roberts, Chloejina mama. Za dogodek si je izbrala precej, če ne celo pretirano, svečana oblačila. Oblečena je v črno čipkasto bluzo, ki jo prekriva belo-črn šal iz svile. Ima pa tudi elegantno krilo, ki je nekakšna mešanica med črno in sivo barvo, za povrh pa je še dvodelen — zgoraj je čipkast, spodaj pa je preprost bombaž. Pika na i pa so njene visoke sivkaste petke, v katerih se, če smo iskreni, ne počuti najbolj samozavestno.
Tudi njej govor je svečano dolg in predvsem emocionalen. Govori o tem, kako predobra hčerka je bila Chloe. "Bila je tako pridna in delovna, da sem včasih mislila, da dela preko meje," vzhičeno med drugim pove in potoči solzo. Raymond jo med tem opazuje in se trudi, da bi zadržal zoprne solze, medtem ko na primer Charlotte na hitro zavije z očmi.
Sledi še Danielov oče, ki je za sinov pogreb potoval iz Češke.
Ta precej bolj samozavestno kot gospa Roberts stopi pred oltar v cerkvi. S tem nam razkraže svojo moško obleko, ki je sicer veliko manj slavnostna kot tista, ki jo je nosila Robertsova, a še zmeraj dokaj ugledna.
Ko ugotovi, da ima vso pozornost občinstva, z globokim in zbranim glasom spregovori naslednje besede: "Moj sin je bil najlepša stvar, ki se mi je kadarkoli zgodila v življenju. Prinesel mi je obilo sreče, radosti ter veselja. Opisal bi ga torej kot precej zglednega mladeniča. Zagotovo bi, če mu ne bi v življenju postregla usoda, zrasel v zrelega moškega, kajti že zadnje čase je s svojimi dejanji kazal na to, kako dober je in ..."
"To je laž," ga preglasi Charlotte, ki nenadoma vstane s klopi. V njenem glasu in njenih temnih očeh se čuti jeza in žalost, ki sta se nakopičila ob spominih na resnična dejanja, ki jih je Dan zagrešil.
Nemudoma se celo občinstvo ozre proti mladenki s široko odprtimi očmi. Geoffrey, ki sedi zraven nje, to opazi in povleče svoje dekle za roko, da sede nazaj. Ta se mu za čuda ne upira in zdi se, kot da je tudi sama spoznala, da je s svojim dejanjem zanetila preveč pozornosti. A vedno se je vredno boriti za resnico, kajne?
Gospod Zetkil nato globoko zavzdihne, z mrkim pogled ozre Lotte in na hitro konča svoj govor.
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
