Tabor 3del


Zagledala sem kako je Jakob nepremično ležal na travi. Zakričala sem tako močno, da so se vsi zbudili in pritekli iz šotorov. Na vseh obrazih je bila vidna radovednost in zanimanje, kaj je povzročilo moj krik. Eva me je vprašala zakaj sem zakričala in pokazala ostalim. Njihov pogled je švignil k na tleh ležečemu Jakobu. Julijan se je sklonil in preveril če je živi. Vsi so v mučni tišini čakali na novico. Upali so na kakršen koli znak življenja, a ni ga bilo. Jakob je bil mrtev in vsi so bili v šoku.



Valentini je iz oči pritekla debela solza in se ji razlila po obrazu. Preden bi bruhnila v jok, je stekla v šotor. Eva ni bila zmožna izustiti niti besede. Tako kot jaz. Z roko sem jo objela čez ramena. Prosila sem jo, da gre v šotor iskat moj telefon ter pokliče mojo mamo. To sem naredila bolj zato, da bi Eva odvrnila pogled od mrtvega trupla, ampak razlog je bil v majhni meri tudi ta, da nisem imela pojma kaj naj naredim. Ampak nekaj je bilo treba, nisem ga mogla kar pustiti ležati na tleh, v travi. Vedela sem, da se moramo posloviti kakor se spodobi. Ampak tega nisem bila sposobna, ker je bilo zame preveč. Julijan je zavzdihnil in bolj sam sebi rekel: »To pa je nenavaden tabor«. Dodal je še, da mi mora nekaj povedati. Ampak ne danes, danes ni pravi dan za to. Danes je Jakobov dan. Njegov spomin moramo počastiti, da nam bo ostal v lepem spominu. Se od nanj primerno posloviti. Njegova smrt nikakor ni bila zaman.


Previdno sem stopila do Jakobovega telesa. Kakor, da sem pričakovala da se bo kaj zgodilo. V bistvu sem bolj upala, da se bo Jakob vrnil med žive in zadihal zrak. Se veselil z nami. Vendar to ni bil film, niti knjiga. To je bilo resnično življenje, ki je lahko kdaj pa kdaj zelo kruto. Nepravično. S čim si je zaslužil smrt! S čim?! Vendar nekaj sem zagledala – krvav listek. Previdno sem ga vzela in začela brati, vendar prekinil me je čuden zvok. Ozrla sem se in ugotovila, da je zvok prihajal iz kopalnice.


Med odpiranjem vrat sem začutila da se me je nekdo dotaknil. Obrnila se se in zagledala Jakoba. Udaril me je po glavi in pogled se mi je zameglil. Zavrtelo se mi je in izgubila sem zavest. Ko se je zdanilo, je Eva opazila mojo odsotnost. Mislila je, da sem se že zbudila, zato je šla vprašat Julijana, če me je kje videl. Julijan se je takoj vstal in se pridružil iskanju. Vse povsod sta pogledala in nazadnje sta me našla ležati pri kopalnici. Hitro sta pokleknila k meni in me začela buditi. Odprla sem oči, vendar nisem imela pojma kje sem. Prinesla sta mi vodo in me vprašala, kaj se je zgodilo sinoči po tistem z Jakobom ter kaj za vraga počnem tukaj. Povedala sem jima vse o listku, ki sem ga nameravala prebrati, ampak me je pri tem zmotil zvok, ki je prihajal iz kopalnice, in sledila sem mu. Med odpiranjem vrat se me je nekdo dotakni in bil je Jakob. To je vse kar se spomnim. Predvidevam, da sem takrat izgubila zavest. Pregledali smo kopalnico in našli nismo nič drugega kakor kapljice krvi in narisan simbol očesa. Nato me je Julijan povprašal po listku. S tresočimi dlanmi sem mu ga izročila. Počasi in razločno je začel brati……………………………………