Pa je na vrsti tretji del. Upam, da sta vam bila prva dva dela všeč. No, uživajte v tretjem delu! :blush:

3. poglavje: PRAVI ZAPOR

PREJŠNIČ: Ko se je učiteljica obrnila nazaj proti nam, sem kar omedlela.

Zbudila sem se v temni, sivi ter umazani sobi. Ležala sem na tleh. Nisem se ravno dobro spomnila, zakaj sem omedlela. Vstala sem. Sama sem bila v sobi, in bilo je strašno. Kapljice krvi zo ležale na tleh. Vodile so nekam, vsaj tako je bilo videti. Sledila sem jim in prišla do noža, ki je ležal na tleh in ga prej očitno nisem opazila. Bil je krvav. Šele, ko sem se vrnila nazaj na isto mesto, kjer sem se zbudila, sem opazila, da imam na nogi krvavo znamenje. Bilo je enako kot ga je imel tisti receptor. Od noge mi je torej tekla kri.

Nekdo je potrkela na vrata in jih odprl. Bil je moški, oblečen v črno in imel je tudi kapuco, ki je prekrivala njegov obraz. V rokah je imel nož. Prijel me je za roko in me vlekel skozi čudne temne prostore, dokler nisva prišla iz stavbe. Zunaj je bila postavljena ograja, da nisem mogla splezati čez njo, nihče ne bi mogel. Tam zunaj je stalo še par mojih sošolcev, ki so tudi imeli znamenja, vsak na drugem mestu telesa. Tudi moški, ki me je odvlekel sem, ga je imel, le da ni bilo več krvavo.

"Saša, Saša! Pomagaj!" Pogledala sem nazaj. Nekdo je vlekel tudi Nino. In tudi ona je imela znamenje na nogi. Bila je čisto objokana. Drugi enako, razen nekaj fantov. Ko so nas moški v črnem postavili v vrsto, je prišla še učiteljica. Zdaj sem šele opazila, tudi ona ima znamenje na roki! Zato je vedno nosila dolge rokave. Vsa znamenja so bila enaka.

Učiteljica je začela: "No, pa smo prišli do našega lepega tabora. Tukaj bo zdaj vaš večni dom in stavim, da boste uživali." Zasmejala se je. "Ta znamenja, ki ste jih dobili vsi, so znak smrti. Zakaj pa jih sploh imate? Ker je vaša naloga smrt za vse. Briga me, če ne razumete, kaj sem želela povedati!" Jaz sem razumela. Očitno je naša naloga, da pobijemo vse živo, kar nam prekriža pot. Ni pa nujno... "No, ker vi niste več navadni ljudje. Ste smrtniki. To je zdaj vaš poklic, za katerega morate sami ugotoviti, kakšen pomen ima. Itak ste pa vsi neumni!" Učiteljica se je zasmejala tako strašno, da so se ji razširila usta do ušes in je izgledala kot tista pošast Momo, ali kaj je. Saj res, zaradi njenega nasmeha sem omedlela!

"O, pa še na to vas opozorim! V taboru niste sami..." Učiteljica se je spet zasmejala in pokazala njen strašen nasmeh. Bilo me je tako strah, da sem želela ta trenutek kar umreti. Najvrjetneje so se tako počutili tudi drugi.

Vsi so šli iz dvorišča, razen nas, učencev (zdaj lahko rečemo že kar mučencev). Zaslišala sem kako padajo kapljice krvi. Obrnila sem se in za mano je stal visok, kožnat, ter tako suh stvor, da so se mu kosti videle kar skozi kožo. Roke je imel dolge do tal, na obrazu pa je imel samo zašita krvava usta in črne majhe oči. Lahko bi še enkrat omedlela, pa nisem. Stvor me je strašljivo gledal, ni mi pa storil ničesar. Nekaj sem začutila...

Se nadaljuje... :imp: