Hej! Oprostite za tak premor, samo preverjala sem, če vam je bila zgodba tako všeč, da ste želeli, da jo nadaljujem. In očitno vam je všeč, kar me veseli. :blush:

4. poglavje: POŠASTNA POMOČ

PREJŠNJČ: Stvor me je strašljivo gledal, ni mi pa storil ničesar. Nekaj sem začutila...

Ko sem ga gledala v oči, sem videla usmiljenje, prijaznost... Veliko je še za našteti, ampak ne grdih stvari. Kot, da mi hoče nekaj povedati... Glavo je obrnil v obe srani, še enkrat pogledal proti meni in...

Stvor me je prijel za roko, da se mi je gabilo, ker so se čutile njegove nagnusne kosti. Vlekel me je nekam, in to so vsi opazili. Nina, se je prijela za usta in odkimavala z glavo, jaz pa nisem storila ničesar, le pustila sem, da me je stvor vlekel. Bila sem preutrujena in prestrašena, da bi kaj storila. Ampak, nekako... sem mu zaupala.

Prišla sva do strašne, temne in (itak) krvave lope. Odprl jo je in me povlekel vanjo. Prijel me je z obema rokama in me kot figurico postavil na stol, da sem se usedla. Usedel se je nasproti mene in zaprl vrata. Bila je tema, a ne za dolgo, ker je stvor očitno vedel, da je tukaj stikalo in se da prižgati luč. To je bilo čudno...

Zaslišal se je krik in stvor je dvignil glavo pkonci in pogledal skozi msjhno okno v lopi. Prijel se je za glavo, kot kakšen zmeden človek... Začel je brskati po papirjih v lopi in končno izvlekel enega. Dal mi ga je v roko in glavo postavil poševno. List sem vzela in ga začela naglas brati.

"To povej vsem ostalim, ki jih boš srečala na poti. Jaz nisem pošast. V bistvu zdaj sem, ampak sem se oz. so nas spremenili v take nagnusne pošasti. Bil sem učenec, tako kot ti. Hranili vas bodo z čudno hrano in ta vas bo spremenila v pošasti po enem tednu jedenja. Lahko vam pomagam pobegniti. Sem že poskusil in našel izhod, potem pa sem se spremenil stvor. Pošasti pa ne morejo iz tabora, okrog njega je kot nek ščit. Zato pa raje rešim vašo usodo, kot, da umrem od žalosti. Vsi ostali sošolci so umrli. Jutri pridi ob odmoru, tako kot zdaj v to lopo, da ti pokažem izhod in se zmeniva dalje. Znam pisati, mimogrede."

Pogledala sem pošast ona pa je z roko zamahnila, naj grem ven. In to sem tudi storila. Pošast je ostala v lopi, jaz pa sem se vrnila k Nini in ostalim sošolcem. Ker je bilo časa za odmor še dovolj, sem jim lahko povedala načrt za pošastno pomoč. Na srečo so mi vsi verjeli, saj so bili že čisto obupani.

Spet je prišla učiteljica in s sabo je imela pištolo. Rekla je: "Vašega znamenja še nismo dokončali. Še eno piko bo treba narediti." Učiteljica se je spet zasmejala, nekaj učenk pa je začelo naglas jokati. Jaz pa ne. Ne bom dopustila, da to stori. "Saša! Pridi, boš ti prva." Zdaj mi je šlo pa res na jok.

Se nadaljuje... :gun: