Hej guys.
kot prvo: tole sem mogla še enkrat napisat (ne zgodbo, ampak vse okol), ker nimam interneta na compu (pa ni šans da js to na fonu pišem, to se tok zatipkam. kot drugo: mate dve pomembne stvari za vedet. prvič: tole se dogaja v letu 2023, ker se datumi lepo izidejo z dnevi v tednu, pa ker nism hotla dat v letos, ker, no, šele dons je 17. novembr (o waw, ker nakljucje, hah?)). Ow ocitno sm mela sam eno stvar za povedat.
mo, anyway, uživajte<33

*b*:warning:Discleamer::warning: bullying, kletvice*b*

*zelena*--------------------------------------------------*zelena*


*b*1.POGLAVJE*b*


*i*Na sedemnajsti november so bili ob osmih zjutraj na Gimnaziji Greens hodniki polni.*i* Dijaki so se prerivali od ene učilnice do druge, še čistilka se je takrat odločila pomivati tla hodnika pri matematičnih učilnicah v drugem nadstropju. Na srečo me takrat ni bilo tam, samo slišala sem to med pogovori drugih (možno, da so bile le govorice). Takrat pa sem hodila po hodniku v prvem nadstropju in bila sem za Jamie Smith. Zlate lase je imela spletene v kito, da sem videla svetlikajočo se olivno kožo nanjenem vratu in na obrazu, kadar se je obrnila k prijateljici.

Skoraj sem se zaletela (prav – zaletela sem se) v vrata učilnice za fiziko. Zaslišala sem nekaj smeha, a sem se obrnila proti učilnici in vstopila. Večina ljudi me je gledala postrani in posmehljivo. Enako kot vedno. Hoja do klopi se je zdela večna, kot tisti dan, ko se je razvedelo.
»Hej, Grobarka,« je rekla Qinn Watson, ki je takrat sedela za mano. Ko je bila še živa, seveda. Zaslišala sem nekaj mrmranja in prepričana sem, da sem slišala besedo oče. Kar me ni presenetilo. Govorili so o mojemu očetu.
______________
Zgodilo se je deset let nazaj, a so bile govorice sveže kot zimsko jutro. Bilo je enkrat jeseni, bil je precej deževen in temačen dan. Na vrata naše hiše je potrkala policija. Ne spomnim se veliko, a mi je mama povedala, da so očeta našli mrtvega na pokopališču ob izkopanem grobu neznane osebe. Več mi mama ni hotela povedati. Kak teden kasneje sem od drugih ljudi slišala resnico: naredil naj bi samomor. Ne vem, kako, ali zakaj. Samo zgodilo se je. In od takrat je bilo moje življenje bolj ali manj uničeno.

Od bog-ve-kod so se začele širiti govorice, da je moj oče kopal grobove – neumno, vem – a ljudje so verjeli. Ozmerjali so me, da bom 'enaka kot on' in, da bi me raje zaprli, preden začnem divjati po pokopališčih in krasti kosti mrtvih ljudi. Po mojem so samo potrebovali nekoga, ki bi zanje sprejel udarce, ki bi bil lahka tarča. A to ni zmanjšalo bolečine.

Moram reči, da sem res bila lahka tarča. Ob vsakem pogledu in komentarju sem se skoraj razjokala, ob vsaki opazki pobesnela. Kasneje sem se umirila in se naučila živeti s tem. Potem pa je lani nekaj vse še poslabšalo. Ampak to… o tem ne bom govorila zdaj.

______________

Med fiziko sem dobila listek.

*i*Se boš spet zlomila?*i*
*i*xoxo*i*
*i*-tvoj očka, tat groboov*i*

Pogledala sem na svojo levo, iz kjer je priletel listek, in tam je pridno profesorico poslušala Christine Lee. Njeni kodri so se lepo spuščali ob njenem obrazu, a sem misli odvrnila od njih.
»Ja seveda,« sem sarkastično zamrmrala in zmečkala listek. Odvrgla sem ga nekam na tla. Pri tem me je profesorica opazila in si za tarčo vprašaja izbrala mene. Niti najmanjšega pojma nisem imela, kaj je sploh vprašala, zato sem prazno strmela vanjo. Opozorila me je, naj spremljam in nadaljevala z razlago. Christine Lee se mi je režala v obraz. Sovražila sem jo.
_______________
Med odmorom sem tavala po šolskem dvorišču. Večina ljudi je šla v trgovino, kadit ali pa vejpat, karkoli že pač počnejo normalni srednješolci. V ušesih sem imela slušalke in strmela v listje, ki se je drobilo pod mojimi čevlji. To je bil eden redkih trenutkov, ko sem zares imela mir, razen grafitnih napisov na steni šole, kot so bili: *i*Ava Graves krade mrtve, oče Ave Graves je kradu grobe in se je ubiu, haha, Ava Graves je mal (fejst) prfuknena v glavo, pazte se, Grobarka bo nekoga ubila*i* in velika beseda *i*Grobarka*i* z lobanjo narisano zraven. Vem ja. Zabavne stvari. Kdaj se je prikazala Qinn in mi začela težit ali spotikat, a ni imela občinstva, zato je navadno odšla s svojimi prijateljicami (čeprav Qinn Watson nihče zares ne mara).

Pomislila sem na nočno moro, ki sem jo imela to noč in še nekaj noči prej – bila sem nekdo, ki je ubil nekega fanta, ki me je skošal ubiti in je trdil, da sem vampirka (zakomplicirano, vem ja). Obraz mrtvega fanta sem videla prejšnji večer na televiziji, kar mi je poslalo srh po hrbtenici. Ni se mi zdelo posebej privlačno, da bi nekoga zares ubila (razen nekaterih določenih ljudi, ampak to je tema za kasneje).

Ko sem bila tako zatopljena v svoje misli, nisem opazila Qinn Watson, ki se mi je prikradla za hrbet. Nenadoma sem bila vsa lepljiva od jagodnega soka. Potegnila sem si slušalke iz ušes. Obrnila sem se in odrinila Qinn stran. Zakričala sem nanjo, naj me pusti pri miru, potem pa šele opazila, da je v rokah imela telefon usmerjen v moj obraz. Bilo je prepozno.
»Nehaj!« sem zakričala. Qinn se je zasmejala.
»Grobarka bo ubila nekoga!« Z nesramnim nasmeškom na obrazu je končala videoposnetek in mi s telefonom pomahala pred nosom. V očeh so me skelele solze. Niti poskušala ga nisem zgrabiti, a je moja jeza eksplodirala.

Nenadoma se je močno opotekla, kot bi jo mekdo zares močno porinil, in pristala je grdo. Iz ust se ji je utrgal krik in k sebi je prižela dlan. Bila je samo opraskama.
»Kretenka,« je zamrmrala in se skobacala na noge. »Ne poriva se ljudi!« je zaklicala, da jo je slišalo celotno dvorišče, nato pa se je obrnila in s telefonom – in posnetkom v roki stekla stran, veselo kazati moje slabosti celi šoli. Ugriznila sem se v ustnico, ko sem zadrževala solze, a so mi ušle. Bila sem premočena od soka, na videoposnetku, ki me bo osramotil in naredil moje življenje nočno moro. Jokaje in s krvavo ustnico sem zakopala obraz v dlani in v mislih zakričala. Z veseljem bi zakričala na glas, a si nisem mogla privoščiti še večje sramote. Odtavala sem po dvorišču.
*i*Mojbog, kaj bom zdaj?*i* sem pomislila in občutek je bil enak, kot takrat lani. Obup, brezup, nemoč.

Nenadoma moja noga ni več našla oprijema in padla sem naprej. Zdelo se mi je, da moje telo ni hotelo pasti. Nekaj me je vleklo dol, kot lovka ovita okrog mojega pasu, a me je gravitacija vlekla v obratno smer, torej gor. In potem sem jo videla.

Bila je lepa, bleda in vitka. Njeni črni ravni lasje so se ji spuščali do pasu. Njene oči in ustnice so bile krvavo rdeče in, ko se je nasmehnila – morda meni, morda komu drugemu – , je imela špičaste podočnike. Videla sem jo zaviti okoli vogala.

Okrog zapestja se mi je ovila roka in me potegnila nazaj v realnost. Opotekla sem se, se skoraj zaletela v drevo, nato pa se naslonila na deblo. Grabila me je slabost in vrtoglavica, kot bi prišla s tistih stvari, ki so v zabaviščnih parkih in se vrtijo, saj veste. Ko se je svet nehal majati, sem pred sabo zagledala svetlolasega fanta.

»Pazi, kje hodiš,« mi je rekel. Mežikala sem vanj.
»Kaj je bilo to?« sem ga vprašala. Prijelo me je, da bi ga stresla zraven, a sem se temu uprla. Bila sem premočena od jagodnega soka in jokajoča. Bilo bi ponižujoče, da bi nekoga začela še stresati.
»Nevidne luknje so. Rade potegnejo ljudi noter.«
Prazno sem strmela vanj. »Luknje?«
Zavil je z očmi. »Pozabi.«
Strmela sva drug v drugega.
»No, hvala,« sem rekla.
»Ni problema,« je odvrnil.
Odločila sem se, da je to čas za sklepanje prijateljstev. »Sem Ava, mimogrede.«
»Vem,« je odsotno rekel. »Blake.« Pozorno me je opazoval. »Nekaj si videla, kajne?«
Nisem hotela zveneti nora. »Ne.«
Prekrižal je roke na prsih, zaradi česar je bil videti kot moja sošolka Layla Bridge, ko si je kak fant drznil govoriti z njo. »Ne laži.«
Živčno sem tapkala z nogo. »Prav, nekaj sem videla. Ampak boš misli, da sem zmešana, ali pa boš rekel, da je pust.«
Blake je zmedeno nagnil glavo. »Zakaj bi to rekel? Verjemi mi, videl sem že veliko.«
Zdaj sem jaz suminčavo strmela vanj. Vse skupaj je bilo tako nerodno. »Prav,« sem se odlolčila. »Mislim, da sem videla vampirko.«
Spet sva strmela.

»Kje?« je nenadoma vprašal, poln energije.
»Uhh..« Pogledala sem naokrog. »Za tisti vogal je -« Pokazala sem na vogal in, ko sem se obrnila nazaj, ga ni bilo več. »Halo?« sem vprašala. Zaslišala sem hihitanje in obrnila sem se stran od ljudi, ki so sedeli na klopcah.