Abigail je bila zleknjena na stolu v pisarni in si zdolgočaseno ogledovala svoj žepni nož. Nekdo je potrkal na vrata.
»Mhm,« se je oglasila Abigail. Vstopil je Ian, živčen kot še nikoli. »Vam še vedno ni nič povedal?«
»Ne.« Ian se je nelagodno prestopil. »Razmišljal sem.«
»To je pa nevarno zate,« je posmehljivo pripomnila Abigail. Ian je opazko požrl kot kos dobrega kruha in ohranil mir. Abigail skorajda ni mogla verjeti, koliko opazk in nesramnosti je ta fant zmožen prenesti.
»Nisem prepričan, da je to dobra ideja,« je izdavil z enim vdihom. Abigail je dvignila obrv in odložila nož. Iana je pogledala v oči in videla, kako je kar zlezel vase.
»To, da manipuliraš z Morisom. Vsi vedo, kdo je pravi vladar,« je rekel nekoliko pogumneje.
»In tako je prav. Poglej. Morisa bom kmalu prepričala, da bo odstopil, tako ali drugače je od njega ostalo samo še telo.« Abigail se je začela ubadati z nožem. »Si hotel povedati še kaj?«
»Še vedno nam ni nič povedal.«
»Si že rekel.«
»Hoče govoriti s tabo.«
To je pritegnilo Abigailino pozornost. »Prav.« Vstala je s stola. »Pelji me k njemu.«

*

Ian je odprl vrata sobe, ki je zdaj služila kot zaporniška celica, in z Abigail sta vstopila. Na sredini sobe je bil privezan na stolu lovec na vampirje, ki sta ga pred dvema tednoma ujela Abigail in Ian. Videti je bil utrujen, čez njegov obraz pa se je vila brazgotina, ki mu jo je naredila Abigail, a v njegovih očeh se je svetlikala odločnost. Abigail je začutila napetost med vampirji, ki so zasliševali fanta, ko je vstopila v sobo. Njihov strah ji je prijal.
»Si hotel govoriti z mano?« ga je sladko vprašala, a dodala grozeč podton. Vampirji so se spogledali in Abigail je lahko kar vohala strah, ki je vel iz njih. Fant je z očmi ošinil vamprije.
»Pustite naju sama,« je ukazala. Skoraj ni mogla verjeti, kako hitro se izginili iz sobe. Ian je za njimi zaprl vrata. Abigail se je nagnila naprej.
»No, kje je?« je vprašala z jeklenim glasom.
»Kje je kaj?« jo je izzival fant. Ni se zganila.
»Ava Graves. Kje je?«
»Ne vemo. Povedal sem že.«
Abigail je globoko vdihnila. »Moji viri so potrdili, da jo je eden od vaših že spoznal.«
»Meni niso- «
»Ne laži!« Bes je kot vrela voda pljusknil iz nje in fanta je zgrabila za brado.
»Res!« je zanikal. Abigail se ni mogla obvladati. Sprostila je kremplje in mu čez obraz naredila še štiri dolge, a plitke praske. Zdrznil se je. Ko je iz ran počasi in komajda tekla kri, je Abigail zgrabilo poželenje. Po krvi. Hladno je strmela v fantove zdaj prestrašene oči. S kremplji je oplazila njegov vrat in začel se je tresti.
»Kar pogumen si, da si zdržal vse prej, ampak mene nihče ne preživi.«
»Res ne vem,« je ponovil.
»Kako ti je že ime? Ah, John.«
Odprl je usta, da bi odgovoril, a ga je prehitela.
»Mlajšo sestro imaš, kajne? Ljubka je. Zlate lase ima, človek je, majhna je. Trinajst let ima. Vem, kje je. Prepričana sem, da ima sladko kri.«
Abigail je rada prestrašila ljudi okrog sebe, a še nikoli ni videla tako zgroženega pogleda. Nasmehnila se je.
»No, kje je Ava?« je ponovila. Potem je počasi iz njega izvlekla informacije.